Ogledano: Tisto: Drugo poglavje (2019)
Metacritic.com5.8
IMDB.com7
Rottentomatoes.com6.2
Filmstart.si5.2
Pozitivno
  • premišljena izbira igralske zasedbe
Negativno
  • ponovitev prvega filma
  • brez pravega vzdušja
  • poceni konec
6.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
7.3

Naslov: Tisto: Drugo poglavje (It: Chapter Two)
Premiera: 5. september 2019
Žanr: grozljivka, triler
Država: ZDA
Igrajo: James McAvoy, Jessica Chastain, Bill Skarsgård, Sophia Lillis
Režija: Andy Muschietti


OPIS:

Po sedemindvajsetih letih se mora Klub zgub ponovno zbrati v Derryju, saj se je zlo v podobi grozljivega klovna Pennywisea vrnilo. Zdaj že odrasli člani so v vmesnem času prav sumljivo pozabili na strahote, s katerimi so se soočali leta 1988, če pa hočejo Pennywisea enkrat za vselej premagati, morajo s skupnimi močmi ugotoviti, kaj vse se je zgodilo, ko so bili še otroci. Pri tem pa bodo naleteli na mnogo ovir …


FILMSTART. RECENZIJA:

Ekranizacija katerega izmed del kralja grozljivke Stephena Kinga že davno ni več Dogodek, saj jih je preprosto preveč, a s presenetljivo močnim prvi delom adaptacije bizarno odvratne knjižne predloge Tisto iz leta 1986, v kateri klovn Pennywise terorizira Derry, se je argentinskemu režiserju Andyju Muschiettiju leta 2017 uspelo zavihteti na sam vrh lestvic – film je postal najdonosnejša grozljivka vseh časov. Razlogov za to je več, poleg zloveščega vzdušja in zanimivega zlobneža je namreč prebrisano zajahal val nostalgije po 80. letih, ki je dobrega pol leta pred tem med zvezde izstrelila tudi serijo Stranger Things. Zato so bila pričakovanja glede drugega, sklepnega dela zgodbe, upravičeno visoka, čakanje na film pa mučno in pospremljeno z dobro mero evforije – vseeno pa je v premiernem vikendu zaslužil 32,1 milijona dolarjev manj od prvega dela. To ni naključje, saj ima Drugo poglavje kar nekaj resnih problemov.

Kot tako Drugo poglavje ne stoji samo zase, kar niti ni velik minus – vsem, ki so prebrali knjigo, je jasno, da je polovica zgodbe v prvo umanjkala, pa tudi sicer je bilo večkrat poudarjeno, da bo šlo za »drugo polovico« filma, ne za njegovo nadaljevanje. Večji problem je nekaj, kar so ustvarjalci zamočili že s prvim filmom, in sicer ločitev zgodbe na otroško in odraslo perspektivo. V knjigi se obe zgodbi dogajata sočasno, zato se končni spopad zgodi na obeh frontah naenkrat, pa tudi skrivnosti morilskega klovna se razkrivajo postopoma, kar drži napetost do zadnjih strani. V filmu pa smo najprej spremljali otroke, ki so klovna (vsaj približno) nadvladali, zdaj pa enako pot prehodimo z odraslimi, ki naj bi večino obračuna prikladno pozabili, a problem je v tem, ker ga gledalci pač nismo. Zato se zgodi nekaj, kar že tako razvlečen (triurni!) film še bolj upočasni – gledamo nekakšno ponovitev prvega filma, le da z odraslo igralsko zasedbo. To nas vodi v neposredno primerjavo in hitro ugotovimo, da je bila zgodba otrok pač bolj zanimiva; bili so bolj povezani, značajno bolj izdelani, njihov strah pred neznanim je lepo sovpadal z otroško naivnostjo, premoč nad klovnom pa je predstavljala iniciacijo v odraslost. Kar je bil torej ultimativni film o odraščanju z grozljivim priokusom, se v Drugem poglavju spremeni v bledo kopijo, saj je vzorec čisto enak. Prvo dejanje filma, ko se morajo zdaj odrasli člani Kluba zgub sprijazniti s tem, da se je Pennywise vrnil in da se morajo še enkrat soočiti z njim, je sicer še najbolj presenetljivo, tudi kliše ponovnega snidenja starih prijateljev je dobro obdelan, od tu pa gre vse samo še navzdol.

Drugo dejanje vsakega izmed odraslih pošlje po svoje, na nekakšno misijo, na kateri se morajo spet soočiti z lastnimi strahovi. Velika škoda je, da film ne izkoristi izjemnega Billa Skarsgårda, ki je kot Pennywise grozovito prepričljiv, ampak jim na pot postavi razne prikazni –  ena izmed njih prav neokusno poceni aludira na Izganjalca hudiča (1973). Tudi posebni učinki so površni, pretirani in neučinkoviti, sploh pa film pozablja na zlato pravilo pošasti – dokler ne poznamo njenih skrivnosti, njenega izvora, se je bojimo še bolj, ko pa jo enkrat spoznamo, čar izgine. Drugo poglavje ne ustvari pravega vzdušja, saj smo že v prvem filmu lahko videli tisto najhujše, v kar se lahko Pennywise prelevi, doživeli smo to »vsoto vseh strahov« in občutek ogroženosti je izpuhtel. Pennywise zgube malo premetava okrog, jih straši, zasleduje, maha proti njim, vendar se obnaša, kot se obnašajo vse slabe filmske pošasti – kot da so dobile dopis, kdo je glavni igralec, ki ga pač (še) ne smejo pokončati.

Edino, kar je Drugo poglavje izvedlo popolno, je izbira igralske zasedbe. Odrasli že vizualno spominjajo na svoje mlajše verzije, povzamejo pa tudi njihov način obnašanja in izražanja. Najbolj prevzame Bill Hader kot komik Richie Tozier, pa tudi Jessica Chastain se v vlogi Beverly Marsh dobro odreže – kar je bilo pač nujno, saj je zanimanje za vlogo izrazila že takoj po ogledu prvega dela. Vseeno pa odraslih ne spoznamo dovolj, film se zanaša na staro slavo in prav po klišejsko vsakemu pridoda po eno prepoznavno »lastnost«, sicer pa nas zalaga z retrospektivami, kot da je to dovolj. No, ni. Še en greh Drugega poglavja je, da imenitnega Xavierja Dolana zapravi v nepotrebnem in pretiranem homofobnem prizoru, kot da je režiser pozabil, da je dogajalni čas prestavljen v 21. stoletje.

Vse, kar še ostane, je brezvezen končni obračun, na katerega pač ni bilo vredno čakati toliko časa. Res je, da je ravno konec knjižne predloge tisto, kar je prejelo največ kritik bralstva – tudi zato je v film vključen meta-pomežik Stephenu Kingu, ko zdaj odraslega Billa Denbrougha, sicer pisatelja, vsi zafrkavajo, da ne zna pisati koncev. Vendar pa je tudi filmski poskus učinkovitega konca spodletel, saj se je na mojo grozo zatekel v banalno preprostost, (ne)vredno niti kakšnega televizijskega filma. Drugo poglavje pa prav tako pozabi na teme, ki sta jih drzno in brezkompromisno odpirala tako knjižna predloga kot prvi film; odraščanje, izguba nedolžnosti, otroški strahovi, iskanje svojega mesta v svetu, izvor zla … V isto reko pač ni mogoče stopiti dvakrat, tudi če nedaleč stran preži klovn z nabrušenim zobovjem. Medlo.

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me