Ogledano: Tiho mesto (2018)
Metacritic.com8.2
Imdb.com8.2
Rottentomatoes.com9.6
Filmstart.si7.4
Pozitivno
  • koncept
  • Emily Blunt
  • atmosfera
Negativno
  • nedoslednosti
  • klišeji
8.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (6 Votes)
5.9

Naslov: Tiho mesto (A Quiet Place)
Premiera: 10. 4. 2018 (Slovenija)
Žanr: grozljivka, triler
Država: ZDA
Igrajo: Emily Blunt, John Krasinski, Millicent Simmonds, Noah Jupe
Režija: John Krasinski


OPIS:

V filmu spremljamo štiričlansko družino, ki je prisiljena živeti v popolni tišini. Da jih ne bi napadle skrivnostne sile, ki jih lahko najdejo samo, če jih tudi slišijo, je njihov vsakdan do popolnosti prilagojen temu, da vse počnejo brez vsakršnega šuma. Njihovo gibanje je omejeno, sporazumevajo se v znakovnem jeziku, tudi otroka sta prisiljena v igro, ki se odvija v čisti tišini.


FILMSTART. RECENZIJA:

Grozljivke so v vzponu. Lani Zbeži! (Get Out) in Tisto (It), letos Tiho mesto. Skupna vsem omenjenim filmom sta predvsem kritiški in blagajniški uspeh, mnoge vzporednice pa lahko potegnemo predvsem med Zbeži! in Tihim mestom, saj sta oba filma izvirna (oz. ne temeljita na knjigi, stripu, predhodnemu filmu …) in na njunih režiserskih stolčkih sedita netipična filmarja, saj je prvega režiral komik Jordan Peele, za katerega je bil lanski oskarjevski nominiranec tudi prvenec, drugega pa igralec John Krasinski, ki je občinstvu najbolj poznan po vlogi Jima v ameriški različici humoristične nanizanke Pisarna (The Office, 2005–2013). Oba sta pri svojih filmih tudi avtorja scenarija, a s to razliko, da se je Krasinski naknadno pridružil projektu in ga nato tudi dodelal ter sklenil nekaj kompromisov z originalnima avtorjema Bryanom Woodsom in Scottom Beckom.

Kot je možno ujeti že v zgornjem opisu, je tista privlačna točka Tihega mesta njegov koncept, saj je največja nevarnost zvok in tako v večini filma ne spremljamo klasičnega dialoga. S tem se vrnemo h koreninam filma in njegovi nemi dobi, toda še vedno smo priča modernim prijemom, kot sta odlična zvočna kulisa in posebni efekti, ki pričarajo pojavo vseh pošasti. Največja odlika Tihega mesta je gotovo sama atmosfera, ki bi ob popolnoma tihem občinstvu lahko delovala še bolje, toda ob vseh prigrizkih in govorečih “estradnikih” ala Damjan Murko (na predpremierni projekciji se je to dejansko zgodilo), je to težje doseči. Dogajanje je namreč postavljeno že globoko v čas po incidentu (prihodu pošasti) in tako smo prihranjeni vse ekspozicije ter lahko situacijo spoznavamo skozi vsak dan protagonistov in skozi scenografijo.

Druga odlika filma pa je gotovo sama igralska zasedba, kjer blesti Emily Blunt, ki zopet dokazuje, da gre za eno boljših igralk njene generacije, svoja pa dodata tudi nadebudna Millicent Simmonds, ki je tudi v resničnem življenju gluha in se je v podobni vlogi izkazala že v lanskem Kabinetu čudes (Wonderstruck), in Noah Jupe, ki se ga lahko spomnite iz Clooneyjevega Pokvarjenega predmestja (Suburbicon, 2017). Družina skozi svoje interakcije pristno prikazuje družinsko ljubezen, kar je glede na pomanjkanje dialoga zagotovo težka naloga, obenem pa je ravno družina tisto glavno jedro filma in ne pošasti.

Glavna ideja filma in njegov scenarij sta na momente izredno prebrisana, kar se najbolj izkaže v vsakdanjih dejavnostih družine in dejstvu, da je v njej gluhonema hčerka, zaradi katere je bila četverica gotovo že v osnovi bolj prilagojena na “postapokaliptične” pogoje. Toda ambiciozna ideja se mnogokrat tudi spotakne ob svoje nastavke, kar je čedalje bolj vidno v drugi polovici filma. Sicer že takoj na začetku izvemo, da je lik Bluntove noseč, kar nakaže izredno razburljivo sceno rojevanja, ki je gotovo tudi eden izmed vrhuncev filma, toda ravno takrat pa začne logika filma tudi hitro padati, saj se pojavlja čedalje več nesmislov. Pošasti se kar naenkrat ne obnašajo tako suvereno kot poprej, priča smo nekaterim klišejem, očitne pa so tudi mnoge floskule. Zakaj družina ne živi pod zemljo, kjer se jih ne bi slišalo? Od kje jim elektrika? In še bi jih lahko naštevali, še posebej pri samem razpletu filma. Dlakocepsko oko pa se lahko obregne tudi na sam dizajn pošasti, ki močno spominja na tistega iz serije Stranger Things (2016–), in glasbeno podlago, ki je skorajda identična kot v Villeneuvovem Sicariu (2015).

Nova žanrska klasika? Na to vprašanje težko odgovorimo, toda gotovo je Tiho mesto film vreden ogleda, a zanj je potreben velik zamik nejevere, saj je dogajanje, kljub kulisi, izredno utečeno. Aduti filma so gotovo sami igralci, atmosfera in suspenz, medtem ko se v njem skriva tudi marsikateri poceni “jump scare” preveč. Gotovo pa veseli, da smo priča uspešnemu izvirnemu projektu, ki ni del večjega filmskega univerzuma, čeprav je bila tudi to nekaj časa možnost (film so pri studiu Paramount želeli stlačiti v njihovo zbirko Cloverfield).

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me