Ogledano: Thor: Ragnarok (2017)
Metacritic.com7.3
Imdb.com8.2
Rottentomatoes.com9.3
Filmstart.si7.7
Pozitivno
  • humorni pristop
  • (novi stranski) liki
  • barvitost in lahkotnost
Negativno
  • v osnovi povsem klasičen Marvelov film
8.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
9.2

Naslov: Thor: Ragnarok
Premiera: 23. 10. 2017
Žanr: pustolovski, fantazijski
Država: ZDA
Igrajo: Chris Hemsworth, Tom Hiddleston, Mark Ruffalo, Tessa Thompson, Jeff Goldblum, Cate Blanchett
Režija: Taika Waititi


OPIS:

Po smrti Thorovega očeta Odina zavzame Asgard zlobna Hela (Cate Blanchett). Thor (Chirs Hemsworth) se skupaj s svojim polbratom Lokijem (Tom Hiddleston) tako znajde na oddaljenem planetu, ki mu vlada skrivnostni tiran (Jeff Goldblum), ki prireja velike gladiatorske boje. Sredi njih se znajde tudi Thor, ki v areni naleti na starega prijatelja.


FILMSTART. RECENZIJA:

Poplava stripovskih filmov je povzročila, da je žanr postal popolnoma iztrošen in prežvečen. Pred novim Marvelovim filmom Thor: Ragnarok so se zvrstili tudi nekateri drugi napovedniki tega žanra in eden izmed njih je bil tudi tisti za Ligo pravičnih (Justice League, 2017), ki v kina prihaja novembra. Ta že pred izidom deluje zastarelo in prežvečeno, saj bomo zopet priča (humornim) enovrstičnicam, pridiganju o ekipnem delu in bitki proti hordam anonimnežev. Stripovski filmi so enostavno mogli zaiti v eksotične teritorije in še najbolj priljubljena filma zadnjih let sta Logan (2017) in Deadpool (2016). Prvi je popolnoma resen film, medtem ko drugi že meji na samoparodijo. Če k temu prištejemo še Varuhe galaksije (Guardians of the Galaxy, 2014) je varno reči, da so tudi pri Marvelu doumeli, da je skrajni čas za malce bolj sproščene filme, ki celo posedujejo nekaj sloga.

Prvi Thor (2011) je bil čista hamletovska drama v izvedbi njegovega največjega oboževalca Kennetha Branagha. Takrat je bil celoten koncept velikega filmskega vesolja še dovolj svež, da je tudi prvi film o Thoru deloval povsem solidno, toda skozi čas se je popolnoma izgubil v spominu. Še huje je pri njegovem nadaljevanju, ki ga je režiral Alan Taylor, ki izhaja iz televizijskega sveta, in tudi Svet teme (2013) je deloval kot le še ena epizoda serije, ki je na televizijah res že predolgo. Ni čudno, da so za najnovejši film najeli novozelandskega režiserja Taiko Waititija in mu za spremembo tudi pustili veliko kreativne svobode. Rezultat je barvita, lahkotna in precej humorna vesoljska pustolovščina, ki se popolnoma zaveda svojega izvornega materiala in trenutnega stanja stripovskega filma.

Waititi namreč izhaja iz humorističnega ozadja. Na zemljevid se je izstrelil z izjemno prebrisano indie komedijo Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2013), dobro delo pa je nadaljeval tudi z lanskim Lovom na divjaka (Hunt for the Wilderpeople, 2016). Humor je prenesel tudi v svoj naslednji film, saj je sprostil dogajanje in nepotrebno epske momente na trenutke celo parodiral (uvodna sekvenca). Predvsem v drugi polovici filma, ko se dogajanju priključi tudi sam neverjetni Hulk, se pričnejo nekateri najboljši in smešni dialogi Marvelovih filmov, ki smo jih pogrešali vse od Whedonovih Maščevalcev (The Avengers, 2012). Waititi s pridom izkoristi tudi pisano igralsko zasedbo, saj veliko več komičnih trenutkov prepusti Chrisu Hemsworthu, ki je že mnogokrat poprej dokazal, da poseduje tisto prepotrebno komično plat (ironično, toda bil je še najbolj smešen del ženske različice Izganjalcev duhov, kljub temu da je bil obdan s kopico profesionalnih komičark). Blestijo tudi novi stranski liki, kjer prednjači predvsem legendarni Jeff Goldblum, ki bi si zaslužil še več minut v filmu.  Zabaven je tudi lik vesoljca Korga, ki ga upodobi kar sam Waititi, medtem ko je Tessa Thompson velika nadgradnja v primerjavi z dolgočasno Natalie Portman, ki je na srečo tokrat ni v filmu. Eden izmed vrhuncev filma pa je zagotovo uvodna dramska predstava, kjer lahko prepoznate kak znan obraz ali dva.

Toda film še vedno ne preseže svojih okvirjev ravno zaradi razlogov, ki smo jih našteli v uvodu. Še vedno gre za klasično zgodbo o ekipnem delu in reševanju sveta pred dežurnim zlikovcem. Tokrat je to Cate Blanchett, ki se vidno zabava v vlogi, toda kaj več kot dobre ideje za cosplay in mokrih sanj oboževalcev te prvine, pač ne bo povzročila. Tudi Idris Elba se mukoma prebija skozi svoje prizore in lik Heimdalla je tudi tokrat velika potrata časa za omenjenega igralca. Malce oportunistična pa je tudi sprememba lika Lokija v navihanega dobrega fanta, čeprav je še nekaj filmov nazaj pobil več kot tisoč Zemljanov. Toda kaj ko gre za enega priljubljenejših likov občinstva, še posebej nežnejše populacije. Ta se pa ravno tako mora pojaviti v kino dvorani, kajne?

Toda če pustimo nerganje ob strani in si želimo povsem lahkotno pustolovščino v galaksiji nekje tam daleč, potem je Thor Ragnarok več kot solidna popestritev in celo eden izmed Marvelovih filmov, ki bi si ob primerni priložnosti lahko prislužil drugi ogled. Taika Waititi se je uspešno kosal z megalomanskimi pričakovanji studia in pustil svoj pečat v filmu, kar je gotovo hvale vredno. Ali se bo Marvelovo kolesje v prihodnosti premaknilo v še bolj eksotične in odbite vode bo pokazal čas, toda zaenkrat obeti niso najboljši, saj se govori o Disneyjevem nakupu studia 20th Century Fox. Slednji ima v lasti franšizo Možje X, tisti manjkajoči kos, ki Marvelu zaenkrat še manjka pri kovanju njihovega čedalje večjega imperija. Oh, že spet nergamo. Potem pa raje zaključimo takole: Thor: Ragnarok je najbolj zabaven stripovski film tega leta in prepotreben svež veter za nasloven lik.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x