Ogledano: The Umbrella Academy (1. sezona, 2019)
Metacritic.com6.2
IMDB.com8.2
Rottentomatoes.com7.6
Filmstart.si8.8
Pozitivno
  • čudaškost
  • energija
  • Klausov lik in njegova zgodba
Negativno
  • predvidljivost
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
9.0

Naslov: The Umbrella Academy
Premiera: 15. februar 2019 (Netflix)
Žanr: akcija, pustolovščina, komedija
Država: ZDA
Igrajo: Ellen Page, Tom Hopper, David Castañeda, Robert Sheehan, Mary J. Blige, Emmy Raver-Lampman, Aidan Gallagher
Ustvarjalec: Jeremy Slater


OPIS:

Ko umre čudaški bogataš Reginald Hargreeves, se njegovi otroci po dolgih letih vrnejo v hišo, kjer so odraščali kot posvojenci. Vse so namreč na isti dan rodile ženske, ki sploh niso bile noseče, Reginald pa jih je posvojil in se odločil, da jih bo z urjenjem na akademiji Umbrella spremenil v skupino superjunakov. Otroci, ki so nekaj let imenovani kar po številkah, tako odraščajo v čudni družinski dinamiki, skupaj z robotsko mamo in sestro Vanyo (Ellen Page), ki je izključena iz njihove družbe, saj edina nima posebnih sposobnosti.


FILMSTART. RECENZIJA:

The Umbrella Academy je z izidom na Netflixu morda res eksplodirala praktično čez noč, a ne gre za novo stvar. Serija je osnovana na podlagi istoimenskih stripov, ki jih je ustvaril in napisal Gerard Way, pevec skupine My Chemical Romance, ilustriral pa Gabriel Bá, najbolj znan po stripu Daytripper, ki sta ga ustvarila skupaj z bratom dvojčkom Fábiom Moonom. Prvi zvezek iz več delov (The Apocalypse Suite) je izšel med septembrom 2007 in februarjem 2008, drugi (Dallas) pa leta 2008. Tretji (Hotel Oblivion) je izšel šele pred pol leta in glede na uspeh serije bo tudi strip še živel. Serija se sicer najbolj navdihuje pri prvem zvezku, so pa sploh liki, njihove motivacije in njihova skupna zgodovina veliko bolj razdelani.

Najpomembnejši so seveda vsi Hargreevsovi »potomci«, saj je ravno zaradi njihovih značajev, kapric in konfliktov serija tako razgibana, čudaška in zabavna. Že njihova imena so komična, saj si krušni oče ni vzel časa, da bi jih poimenoval, zato so bili nekaj časa kar številke. Številka Pet (Aidan Gallagher) je edini, ki ni dobil »pravega« imena, ker je prej izginil neznano kam. V prvi epizodi se vrne in brate in sestri opozori na prihajajočo apokalipso, ker pa je potoval v času in se nekje zakalkuliral, je ostal v telesu otroka, medtem ko so ostali že odrasli. Gallagher je tako najstnik, ki igra odraslega, ujetega v telesu najstnika, in to mu odlično uspeva, saj je hkrati ciničen, naveličan, preračunljiv in deluje, kot da ima za seboj res ogromno življenjskih izkušenj, zreli vlogi je očitno res dorasel. Neverjetno se ujame z generacijo starejšimi igralci, med katerimi brez dvoma izstopa Robert Sheehan, sicer najbolj prepoznaven po vlogi Nathana Younga v seriji Misfits (2009–2011). Očitno so mu ekscentrični liki pisani na kožo, saj je njegov Klaus Hargreeves, ki lahko komunicira z mrtvimi, vir večine komičnih točk v seriji. Sheehan je za vlogo Klausa pravzaprav popoln, saj bi lahko iz njega naredil karikaturo, a ga povzdigne na višjo raven, ko poleg nenehne zafrkancije občutimo tudi njegovo sočutno in nežnejšo plat. Njegova stranska zgodba, ko po pomoti odpotuje v času, pa je sploh vrhunec serije, saj vnese v zgodbo problematiko posttravmatskega sindroma in kritiko Vietnamske vojne.

Ker je bratov in sester kar sedem, je velik poudarek tudi na dinamikah med njimi, in tudi kot dvojice delujejo prepričljivo. Lik hrusta Lutherja (Številka Ena) bi lahko bil malo manj klišejski, pa tudi lik nesrečne Vanye (Ellen Page), ki ni vključena v družinske aktivnosti bojevanja proti zločinu, ker je pač navadna, je preveč enostranski – škoda je, da sicer kakovostno igralko skozi deset epizod pustijo, da z dolgim nosom pometa po tleh in se nasploh počuti nevredno, namesto da bi izkoristili njen celoten potencial. Najbolj presenetljiv razvoj pa doživita lika plačanih morilcev Hazel (Cameron Britton) in Cha Cha (Mary J. Blige), ki se izkažeta za kompleksna lika z zapletenim odnosom. Zanimive so tudi njihove sposobnosti, najbolj presenetljiva je Allison (Številka Tri, Emmy Raver-Lampman), ki je sposobna nenavadne manipulacije, pa tudi Ben (Številka Šest, Justin H. Min), ki pa je žal mrtev, zato ga vidi samo Klaus. Premišljeno je tudi, da se nam njihove predzgodbe razkrivajo počasi, v obliki flashbackov, pri čemer je veliko izpuščenega in nas napotuje nazaj na stripe, morda pa se nekaj materiala, sploh Benova usoda, hrani tudi za naslednjo sezono, ki je vmes že bila potrjena.

Serija je sicer polna preobratov, zgodbenih linij in prihodov novih likov – med njimi najbolj navduši Kate Walsh kot hladna Vodja –, vendar pa so nekatere stvari res preveč predvidljive. Sploh glavni obrat, ki vključuje Vanyo, je še tako površnemu gledalcu lahko jasen že od prve epizode, ker gre za popoln kliše, a vse to ne pokvari napetosti in neverjetne energičnosti serije. Čeprav je veliko kritik letelo na račun tega, da delujejo kot slaba kopija Mož X, je to čisto zgrešen sklep. Serija je veliko bolj prefinjena in simbolna, saj prikazuje rane in travme iz otroštva, ki nas spremljajo v odraslost, čeprav se zdi, da smo jih že preboleli. Je kritika slabe vzgoje oziroma vzgoje, ki se osredotoča samo na uspehe otrok in ne na njihova čustva in povezanost, pokaže pa tudi, kaj se lahko rodi zaradi pomanjkanja družinske ljubezni in razumevanja ter kam vodi obsojanje drugačnosti. Na prvi pogled lahkotna in komična serija je tako študija družine in njenih usodnih napak. A disfunkcionalna družina ni bila še nikoli tako zabavna.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me