Ogledano: The End of the F***ing World (2. sezona, 2019)
Metacritic.com7.1
Imdb.com8.1
Rottentomatoes.com9.1
Filmstart.si9.1
Pozitivno
  • morbidna humornost
  • poglobljeni odnosi in liki
  • minimalističen format
Negativno
  • vizualno šibkejša od prve sezone
8.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
6.8

Naslov: The End of the F***ing World
Premiera: 4. november 2019 (Netflix)
Žanr: drama, komedija, kriminalka
Država: Velika Britanija
Igrajo: Jessica Barden, Alex Lawther, Naomi Ackie
Ustvarjalec: Charlie Covell
Režiser: Lucy Forbes


OPIS:

Ko čudaško Bonnie (Naomi Ackie) izpustijo iz zapora, se odloči, da bo maščevala umor svojega partnerja. Medtem se Alyssa (Jessica Barden) odloči, da se bo poročila, James (Alex Lawther) pa okreva po skoraj smrtni rani. 


FILMSTART. RECENZIJA:

Po neverjetno uspešni prvi sezoni serije The End of the F***ing World, ki nas je predlani popolnoma obsedla s svojo neposrednostjo, surovostjo, pogumom, nenavadnostjo in nasploh totalno bizarnostjo – uporniška Alyssa se je nič hudega sluteča zaljubila v Jamesa, ki je precej prepričan, da je psihopat, in se odloči, da bo Alyssa njegova prva človeška žrtev –, so gledalci in kritiki upravičeno trepetali pred napovedanim nadaljevanjem. Praktično popolna prva sezona, ki je adaptacija istoimenskega stripa Charlesa S. Forsmana, se je namreč končala na isti točki kot stripovska zgodba in je delovala zaključeno. Ni se zdelo, da lahko druga sezona karkoli razširi, poglobi ali izboljša, ampak samo pokvari in zbanalizira, a na srečo se to ni zgodilo. Druga sezona je prav tako nora in posebna kot prva. Ker gre še vedno za kratke, 20-minutne epizode, in se celo sezono pogleda v dobrih dveh urah, je serija izvrsten binge material, to pa nikakor ne zmanjša njene vrednosti in udarnosti. 

Ustvarjalci so se premeteno odločili, da uporabijo element iz stripa, ki so ga v prvi sezoni izpustili. Ko namreč Alyssa in James ubijeta profesorja in brutalnega morilca Clivea Kocha, ju začne zasledovati njegova partnerka, a zaradi kratkih epizod bi to delovalo preveč natlačeno, zato so jo (malo drugačno) vpeljali v 2. sezono. Maščevalno in neuravnoteženo Bonnie igra Naomi Ackie, ki se v vlogo popolnoma potopi in deluje še bolj moteno in bizarno kot naš ubijalski par. Kemija med Alysso in Jamesom je neponovljiva, med njima je v vsakem trenutku takšna napetost, da bi jo lahko rezal z nožem, in čeprav sezono začneta na bojni nogi, se kmalu pokaže, da drug brez drugega ne moreta. Postaneta pravi arhetip morilske najstniške ljubezni, ki se ne ozira na nikogar in nič, sta utelešena Bonnie in Clyde generacije Z. 

Vzdušje še dodatno ustvarja premišljeno izbrana glasbena podlaga, ki se tudi metatekstualno navezuje na dogajanje. Sezona je sicer malo manj estetska od prve, ki si je ustvarila res ikonično podobo (barve, kadri, prizorišča, obleke), je pa tokrat dovolj vizualnih vzporednic s prvo sezono, ki pokažejo, kako se je njun odnos spremenil. Bolj kot na celostni simboliki so delali na enem samem simbolu, in sicer gre za Alyssino poročno obleko, ki je na začetku še vsa bleščeče bela, puhasta in napihnjena, med opletanjem po zakotnih motelih, gozdnih obronkih in raznih avtomobilskih odpadih, polnih prahu in blata, pa se počasi umaže, razcefra, razvleče in uplahne. Alyssa namreč na zgodnjo poroko gleda kot na ultimativni upor, kar že tako deluje ironično, ker pa se še celotno dogajanje, ki ni nič kaj klasično “deviško”, odvije v tej angelski obleki, dobimo občutek, da bo vsaj tej generaciji mogoče uspelo pomesti z družbenimi pričakovanji. 

Čeprav je notranji monolog oziroma voice-over eden izmed najbolj nehvaležnih filmskih postopkov, je pričujoča serija izmojstrila njegovo uporabo. Liki namreč nenehno govorijo čisto druge stvari, kot jih mislijo, in ravno to nasprotje med povedanim in neizgovorjenim ustvarja dodatno napetost. Morda pa je j***eni konec sveta ravno to, da se ne znamo več odkrito pogovarjati, da se bojimo izraziti lastna čustva, ker je z njimi povezanih toliko odgovornosti, omejitev in družbenih zahtev, da jih raje zadržimo zase. Zato je še toliko bolj katarzično, pa če se sliši še tako patetično, ko James in Alyssa strah premagata in sta drug z drugim iskrena. Ko se torej njun notranji in fizični glas skladata. Ker tokrat na koncu ni cliffhangerja (tisti iz prve sezone bi si zagotovo zaslužil uvrstitev na lestvici najhujših), lahko sklepamo, da bo šlo za konec sveta/serije tudi v tem pomenu, a glede na pozitivne odzive lahko vseeno upamo na še kakšno sezono več. Česa takega se pač ne da naveličati. 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me