Ogledano: Terminal (2018)
Metacritic.com2.7
Imdb.com5.3
Rottentomatoes.com2.2
Filmstart.si5.1
Pozitivno
  • Margot Robbie
  • prizorišče in vzdušje
Negativno
  • izžeta simbolika
  • premalo zapletena zgodba
3.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

terminal posterNaslov: Terminal
Premiera: 12. julij 2018
Žanr: drama, triler
Država: Hong Kong, Madžarska, VB, ZDA
Igrajo: Margot Robbie, Simon Pegg, Dexter Fletcher, Mike Myers, Katarina Čas
Režija: Vaughn Stein


OPIS:

Skrivnostna natakarica Annie (Margot Robbie), ki dela v vedno odprtem lokalu ob železniškem terminalu, se zaplete v zanimiv pogovor z umirajočim učiteljem angleščine Billom (Simon Pegg). V bližini na svojo novo žrtev prežita tudi zlikovca Vince in Alfred, ki prejemata ukaze svojega šefa, gospoda Franklina, za vsemi pa opreza še čudaški hišnik Clinton (Mike Myers). Kmalu se vse zgodbe usodno prepletejo …


FILMSTART. RECENZIJA:

Terminal je, na kratko, film, ki se preveč trudi. Obljublja veliko več, kot potem uresniči, hkrati pa trpi za nekaterimi neozdravljivimi (ang. terminal) boleznimi sodobne hollywoodske produkcije – podcenjuje publiko in na koncu podrobno razgrne vse zgodbene niti in podrobnosti, izžame še zadnjo kapljo iz že tako jasnih simbolov (Alica v Čudežni deželi) in računa na to, da bo zasedba že opravila svoje, četudi je scenarij prazen. Cel film sloni na ramenih sicer vedno odlične Margot Robbie, ki jo je lik Harley Quinn očitno tako prevzel, da se proti koncu vanjo spremeni, s čimer ni nič narobe. Škoda je le, da ni dobila bolj hvaležnega materiala.

Terminal Margot

Estetika filma je nezamenljivo »neonska«, pri čimer spominja na serijo Riverdale (2016) in film Atomska blondinka (Atomic Blonde, 2017), in Margot Robbie sredi utripajočih neonskih luči, čudnih kontrastov, dolgih hodnikov, opuščenih ulic in napol ugaslih napisov deluje čudovito eterično. Nočni železniški terminal je popoln za ustvarjanje nevarnega, smrtonosnega vzdušja, hkrati pa daje večplastnost (angleškemu) naslovu; poleg fizičnega terminala in usodne bolezni učitelja Billa je tu še zavedanje, da je mesto postalo smrtonosno za vse, na tak ali drugačen način. Več kot očitno gre za mesto prihodnosti, za neke vrste distopijo. V spominih likov vidimo mesto (sicer že precej pokvarjeno, v slogu Mesta greha (Sin City, 2005)), ki je polno ljudi in trušča, v današnjem pa je zvok Anniejinih visokih pet glasnejši od strela s pištolo. Škoda je, da ni situaciji posvečene več pozornosti, saj nam scenarij o dejanskem stanju ponudi en sam samcat stavek, ki pa je bolj intriganten od celotnega razpleta: »nekoč, ko je to mesto še delovalo,« pripomni Annie. Zdaj ni na terminalu nikogar več, razen dveh roparjev (eden izmed njiju je celo Neville Longbottom oziroma Matthew Lewis), njuna nesposobnost pa je upravičena, saj nimata ravno veliko priložnosti za vadbo. V tem mestu se človek niti ne more pošteno vreči pred vlak, saj pač ne peljejo pogosto mimo (terminalna postaja!). Večna noč in soj neonskih luči pa imata vseeno nek svoj čar.

Terminal Dexter Fletcher

Iz lika Annie žari čudovita norost, ki jo takoj podzavestno povežemo z Alico v Čudežni deželi, ki se zelo kmalu izkaže za dejanski glavni simbol, a je na žalost prignan do čiste skrajnosti – ne samo, da je sredi mesta dobesedna zevajoča »zajčja« luknja, da se striptiz klub imenuje Pri belemu zajcu, pa da gospod Franklin pošilja sporočila v slogu »odpri me«, »sledi mi«, grozno neukim gledalcem je treba pač razložiti celotno zadevo, zato se pojavi kar izvod knjige, omenjen je Lewis Carroll, prebran je celo odlomek. Annie omeni, da je to njena najljubša knjiga, med govorom uporablja citate iz nje, pojavijo se tudi igralne karte in še bi lahko naštevala. Veliko bolje bi bilo, če bi bila Alica kot krovna tema le nakazana, ob odlično bizarni igri Margot Robbie se nam tako že sama nariše pred oči, prav tako pa gre za kultno delo, ki ne rabi posebnega uvajanja.

 

Začetek filma, čeprav je rahlo razpršen in zmeden, hitro pritegne pozornost, saj na vsakem koraku pušča namige, ki bodo kasneje prišli prav, pri čemer deluje bolj kot sestavljanka kot triler, za resen umetniški film pa je žal preveč enodimenzionalen – glavno je pač maščevanje, samo ne vemo še nad kom in zakaj. Zgodba je v grobem razcepljena na dve liniji, povezuje pa ju Annie. Žal se tista z učiteljem, ki ima malo bolj nepričakovan razplet, konča že pred velikim finalom, ki (razen Katarine Čas) čisto razočara. Ker je zgodba polna časovnih in prostorskih preskokov, obljublja zapleteno in zagonetno zgodbo v slogu Kluba golih pesti (Fight Club, 1999) ali Srečneža Slevina (Lucky Number Slevin, 2006), a nas pusti na suhem. Veliko razkritje je tako precej klavrno, saj so namigi zanj zelo jasno podani že nekje na polovici filma, sploh pa zadnje dejanje prav boleče spominja na Neonskega demona (Neon Demon, 2016), in ne v dobrem smislu. Če v nekem trenutku zagret pogovor Annie in Billa, o tem, kako bo kot umirajoči človek raje naredil samomor ali naročil lasten umor, spominja na genialnost in premišljenost Predestinacije (Predestination, 2014)se s preveč napakami zapiše med tiste filme, ki ne bodo dobili povabila na čajanko.

Terminal Simon Pegg

 

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me