Ogledano: Tenet (2020)
Metacritic.com6.9
Imdb.com8
Rottentomatoes.com7.6
Filmstart.si8
Pozitivno
  • inovativen koncept
  • igralci
  • akcijski prizori
Negativno
  • pomanjkanje človeškosti in čustev
7.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.4

Naslov: Tenet
Premiera: 2. 9. 2020
Žanr: triler, znanstvena fantastika
Država: ZDA
Nastopajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Kenneth Branagh
Režija: Christopher Nolan


OPIS:

Glavni junak (John David Washington) ima misijo preprečiti propad sveta, ki naj bi ga orkestriral skrivnostni ruski poslovnež (Kenneth Branagh). V svetu mednarodnega vohunstva je tokrat glavno orožje čas, ki je obenem tudi junakov glavni sovražnik.


FILMSTART. RECENZIJA:

Christopher Nolan je edini režiser poleg Quentina Tarantina, ki lahko dandanes privabi množice v kinematografe že samo na podlagi svojega imena. Obenem gre tudi za enega redkih režiserjev, ki ima neomejena sredstva in popolno ustvarjalno svobodo pri snovanju svojih projektov. Širše občinstvo ga je dokončno spoznalo z njegovo znanstveno-fantastično mojstrovino Izvor (Inception, 2010) in trilogijo o Vitezu teme (The Dark Knight trilogy, 2005–2012) in če se sprehodimo skozi njegovo filmografijo lahko rečemo, da gre za res zavidljive dosežke, ki na tak ali drugačen način prevzamejo gledalce. Nolanova najnovejša naloga: oživeti kinematografe po pandemiji virusa Covid-19, ki je industrijo (še dodatno) postavila na trhla tla. Njegov težko pričakovani znanstvenofantastični triler Tenet je tako prvi veliki film, ki ga bomo lahko videli na velikih platnih po res dolgem času, kar je že samo po sebi dobra novica.

Skupina vohunov mora preprečiti katastrofičen dogodek, za katerim stoji ruski oligarh. Zveni znano? Trilerji s pridihom hladne vojne so dandanes že močno prežvečeni in klišejski. Toda če je Izvor tipičen film ropa, kjer je namesto banke tarča človeška podzavest, je tudi Tenet nov Nolanov prikaz, kako inovativno posneti že mnogokrat viden žanr. In ker gre za Christopherja Nolana je tudi tokrat orodje pri tej operaciji čas, s katerim je Britanec pravzaprav obseden, saj je še Dunkirk (2017), njegov poskus vojnega filma, prava sestavljanka. Glavni koncept filma je inverzija, pojav, kjer se predmeti s pomočjo negativne entropije časovno obnašajo obratno od svoje okolice (vsem fizikom se opravičujem, če sem natrosil kako neumnost). Pogruntavščina, ki ne služi samo kot vizualni sladkorček ob mnogih akcijskih prizorih, ampak, kot ste že lahko uganili, je tudi sestavni del zgodbe. Nolan je tokrat prestavil še dve prestavi višje in ustvaril izjemno zapleten film, ki lahko gledalca med ogledom dodobra utrudi pri razmišljanju. Film je v širšem kontekstu sicer povsem razumljiv in se poigrava s sicer že precej oguljenimi temami, kot sta časovni paradoks in determinizem, toda posamezni prizori so sestavljeni tako kompleksno, da bi človek potreboval premor in posvet s sosedom v kinodvorani.

Sledeče se lahko dojame v pozitivnem ali negativnem aspektu, toda Tenet je film, ki postavi gledalcu velik izziv, saj mora ob hitrem tempu in ogromno informacijah vseskozi loviti dogajanje, ki se odvija pred njegovimi očmi. Izkušnja gotovo ni za vsakega in bo najboljši sprejem gotovo doživela pri režiserjevih oboževalcih in strastnih ljubiteljih znanstvene fantastike. A tukaj se poraja tudi največja dilema ob oceni filma: je film tako genialen, da mu je težko slediti? Ali pa je le površno spisan in samo beži od prizora k prizoru, da jih ne premlevamo predolgo? Kljub temu in tudi mnogim klišejskim likom ter dialogom je ogled filma še vedno izkušnja, kakršne še nismo doživeli. Prizori, kjer se različni liki in objekti premikajo v različni časovni smeri, so fascinantni, kar ob dejstvu, da ima film manj računalniško predelanih kadrov kot povprečna hollywoodska komedija, še dodatno oplemeniti izkušnjo. Tenet je tako v prvi vrsti spektakel, saj želi Nolan gledalca impresionirati s svojo domišljijo ter tehničnim znanjem, in film kot spektakel tudi uspe. Neverjetni kaskaderski vložki, kadri pospremljeni z odlično fotografijo in napeta glasbena podlaga so eni izmed obrtniških vrhuncev. Za podrobnejšo oceno in še bolj zadovoljiv ogled pa bo izkušnjo potrebno ponoviti vsaj še enkrat.

Ko Tenet umestimo v režiserjev opus, gre za nekakšnega križanca med Mementom (2000) in že večkrat omenjenim Izvorom. Toda resnici na ljubo je vseeno šibkejši film od obeh in tudi nasploh v režiserjevi filmografiji. Glavni razlog je pomanjkanje človeškosti, saj so liki izredno pusti in popolnoma podrejeni strukturi ter konceptu filma. Slednje je sicer pogosta kritika režiserja, toda tokrat so očitki povsem upravičeni, saj ni razloga za pomanjkanje čustvene note v tem filmu. Če je bil Dunkirk portret nekega zgodovinskega dogodka in se je Nolan namerno ognil osebnim zgodbam udeležencev in se povsem posvetil tistemu trenutku, je s Tenetom na drugi strani enostavno preveč žrtvoval in gledalca preveč oddaljil od svojih likov. Kar je velika škoda, saj je 50-letni Britanec že mnogokrat dokazal, da kljub izjemni domišljiji in tehnični podkovanosti premore tudi smisel za ustvarjanje dobrih likov. Protagonista iz Izvora in Medzvezdja (Interstellar, 2015) dodata prepotrebno čustveno plast svojim filmom, še boljši primer pa so filmi o Batmanu, kjer sta že samo zlikovca Joker in Bane pustila velik vtis. Tako je tokratni protagonist, ki ga upodablja John David Washington, (ironično) znan samo kot Protagonist, kar že samo po sebi pove, koliko izvemo o njem tekom filma. Sicer pa se igralci zelo dobro izkažejo, še posebej omenjeni Washington, ki je zelo dober vtis pustil že v Črnem KKKlanovcu (BlackKklansman, 2018) in dokazal, da poseduje sposobnost glavnega igralca v hollywoodskem spektaklu, ter izredno karizmatični Robert Pattinson (Svetilnik, Dobri časi), ki zadnja leta, kot kaže, ne more zgrešiti s svojimi vlogami. Še najbolj “bled” je veteran Kenneth Branagh kot stereotipni ruski zlikovec, ki si v mnogih prizorih temu primerno (preveč) da duška.

Tenet je prepotrebna osvežitev na področju akcijskega filma in znanstvene fantastike, še posebej v času, ko se pritožujemo, da smo že videli vse in smo priča samo še reciklažam. Momentom genialnosti sicer sledijo tudi mnoge hibe in težave, bolj kot visoki literaturi je film namreč podoben kvantnemu računalniku, a Christopher Nolan dokazuje, da je res unikaten režiser in da mu trenutno v nekaterih pogledih ni para. Režiserjev novi celovečerec gotovo ni niti blizu nekaterim njegovim mojstrovinam, toda kljub temu je dober dokaz, da si občinstvo zasluži filme, ki jim bodo predstavili nek izziv in prinesli nekaj svežega. Veliko bolje si je ogledati morda malce šibkejši Nolanov film kot 95 % ostale ponudbe, ki se zvrsti v multipleksih tekom leta. Bo pa zanimivo videti v kontekstu trenutne družbeno-ekonomske situacije, če je to eden zadnjih pregrešno dragih izvirnih projektov, močan veter za ponovni zagon filmske industrije ali pa samo drobec v času, kjer se zgodi, kar se mora zgoditi.

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x