Ogledano: Sveta Maud (2019)
METACRITIC.COM8.3
IMDB.COM6.9
ROTTENTOMATOES.COM9.3
FILMSTART.SI7.7
POZITIVNO
  • izjemne igralske kreacije
  • izvrstna režija
  • spoštljiva obravnava tematike
NEGATIVNO
  • premalo raziskan odnos Maud in Amande
8.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
5.9

Naslov: Sveta Maud (Saint Maud)
Premiera: 12. februar 2021 (ZDA)
Žanr: grozljivka, drama
Država: Velika Britanija
Igrajo: Morfydd Clark, Jennifer Ehle, Lily Knight
Režija: Rose Glass


OPIS:

Po travmatični izkušnji medicinska sestra Katie (Clark) zamenja službo, se spreobrne v katoličanko, se preimenuje v Maud in pristane na paliativno oskrbo na domu nekdanje uspešne plesalke Amande (Ehle), ki umira za rakom. A Maud je prepričana, da Amandino telo ni edino, ki potrebuje odrešitev …


FILMSTART. RECENZIJA:

Počasi so v javnost pričeli kapljati filmski izdelki, ki jim je pandemija prekrižala načrte in Sveta Maud je eden izmed njih. Svojo premiero je film doživel že konec leta 2019 na filmskem festivalu v Torontu, kjer je požel številne pohvale, na radar filmskih sladokuscev pa je prišel predvsem zaradi zdaj že znamenitega studia A24, ki je odkupil pravice za njegovo predvajanje v ZDA, načrtovano za leto 2020. Studia se drži velik sloves predvsem zaradi doprinosa k »novemu valu« grozljivk, ki je žanr povzdignil na naslednjo raven in jih približal tudi tistim gledalcem, ki niso ravno oboževalci; mednje spadajo denimo Čarovnica (The VVitch: A New-England Folktale, 2015, rež. Robert Eggers), Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, rež. Yorgos Lanthimos), Podedovano zlo (Hereditary, 2018, rež. Ari Aster), Svetilnik (The Lighthouse, 2019, rež. Robert Eggers) in Solsticij (Midsommar, 2019, rež. Ari Aster). Potem pa se je zgodil covid-19 in vse je padlo v vodo. Datumi premier so tako zelo različni, saj so film v Veliki Britaniji lahko gledali že konec prejšnjega leta, v ZDA ta mesec, pri nas pa kinopremiero še čakamo – če bo do nje seveda sploh prišlo. A kot kaže Sveta Maud iz te vojne le ne bo izstopila kot poraženka, saj so omenjene okoliščine vzbudile apetit pri oboževalcih žanra, dober glas pa seveda seže v deveto vas.

Sveta Maud se tematsko zelo naslanja na nekatere velike srh vzbujajoče klasike, kot sta denimo Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973, rež. William Friedkin) ali Kingova Carrie (1976, Brian De Palma), kljub temu da je režiserka vztrajala, da tega ni počela načrtno. Ikonična filma sta že tako vžgana v kolektivno gledalčevo podzavest, da je seveda povsem možno, da je to počela nehote, je pa tudi res, da bo lik verske gorečnice skorajda vedno primerjan s Carrie, saj je ta zanj postavila arhetip. Religija, dogme in Bog kot otipljivi lik družijo vse tri dotične izdelke, a so vsebinsko skoraj povsem drugačni in nam predstavijo tudi povsem različne glavne osebnosti. Regan se do vere ne opredeljuje eksplicitno, saj je še otrok, ko jo obsede hudič, Carrie je fanatizem privzgojen s strani peklenske mame, naša Maud pa je pred kratkim spreobrnjena katoličanka, saj v Bogu vidi edini način spoprijemanja s travmami, ki so ji ga nanesli valovi življenja. Svojih verskih prepričanj ne vsiljuje drugim – vsaj ne tako ekstremno, kot to počne Carriejina mama, ampak jih skozi grozljive oblike samopoškodb vsiljuje sama sebi. Če greši, si v allstarke pač vstavi žebljičke in z njimi kolovrati po mestu, ali pa kleči na zrnih pred oltarčkom ter tiho in spokorjeno trpi. V tem najbolj spominja na Leanne iz Applove serije Servant (2019, ustv. Tony Basgallop), saj sta obe predstavljeni kot malce čudaški tihi miški, izobčenki, ki pa z gotovostjo v sebi skrivata veliko moč.

Ob vsem tem Sveta Maud za razliko od prej omenjenih del ni neposredna kritika religije, oziroma je zastavljena tako, da gledalcu dopušča možnost odločanja. Film je namreč zgolj opazovalec in popisovalec spopadanja s travmo določene posameznice, čemur sledi tudi njegova naracija, podana skozi Maudin dnevniški monolog o svojih občutjih. Režiserka Maudino vero – tudi čisto izven religijskega vidika – uspešno obdela povsem spoštljivo, hkrati pa gledalca ves čas postavlja pred večno vprašanje. Kaj je res in kaj le plod verničine domišljije? Ali človeško bitje nujno potrebuje dokaze, da verjame v obstoj nadmočne sile? Zakaj so nam neotipljivi koncepti kot sta ljubezen in prijateljstvo povsem samoumevni, razumljivi, obstoj Boga pa nekaj, kar je potrebno prevpraševati? Za Maud je Bog rešilna bilka, zadnji poskus rešitve iz črne luknje; če ne obstaja, potem tudi njeno življenje nima smisla, njeno trpljenje je samemu sebi namen. In mar ni tako z nami vsemi? Človek si težko prizna nepomembnost, naključnost svojega življenja, saj bi to pomenilo, da je pogrešljiv, da je morda sam le splet naključij in da je pravzaprav edini cilj njegovega življenja umreti.

Maud se skozi odnos z Amando tudi sama znajde v vlogi svetnice. Ona je Bog, saj je zdrava in živi, Amanda pa smrtnik, ker se sooča z bližnjo smrtjo. Nujno potrebuje vero v nekaj ali nekoga, ki ji bo pomagal pri najosnovnejših opravilih, ki jo bo vodil in ji nenazadnje pomagal tudi čim lažje preiti v Nebesa. Da je Amanda svobodomiselna umetnica, povrh vsega pa še lezbijka, je seveda sprva povsem nepomembno, saj si vsak grešnik zasluži odpuščenje. Kar pa postane večji trn v Maudini peti, ko ugotovi, da bolnica morda le ni tako zelo pripravljena sprejeti vere, kot je načrtovala. »Umiranje je dolgočasno,« pravi in tu se njun odnos prične krhati.

Maud je kompleksno plastovit lik. Ni tipična filmska vernica, kot bi si jo predstavljali, saj smo priča tudi njenim eskapadam v lokale, popivanju in neobvezujočem seksu. Kot da bi nalašč iskala razloge, da Boga v svojem izkazovanju vere razočara in sproži nekakšen odziv. Kajti tudi njegov molk je neke vrste preizkušnja. Tako se vdaja slastem zadajanja bolečine same sebi, saj je bolečina kot božji smerokaz, kaj počne prav in kaj narobe. Morfydd Clark in Jennifer Ehle sta izjemni v osrednjem paru, predvsem glavna igralka, ki je v svoji vlogi tako srhljivo suverena in prepričljiva, da gledalca kupi že v prvem prizoru. In medtem, ko se zdi, da bi lahko scenarij še malce globlje raziskal odnos Maud in Amande, vrhunski igralski kreaciji popravita vtis.

S samosvojim tempom in nekonvencionalnim umetniškim pristopom k pripovedovanju zgodbe Sveta Maud zagotovo ne bo film za vsakogar. A  na srečo vtis popravi z udarnim in šokantnim koncem, ki še dolgo časa ostane z gledalcem in v katerem režiserka povsem izkaže svoj talent; prizor namreč ni le zares grozljiv, ampak je tudi prava estetska poslastica. In glede na to, da gre za režiserski debi, se že veselimo ustvarjalkinega novega filmskega podviga.

0 0 votes
Ocena novice
Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments
0
Would love your thoughts, please comment.x
()
x