Ogledano: Surovo (2016)
Metacritic.com8.5
Imdb.com7.4
Rottentomatoes.com8.8
Filmstart.si8
Pozitivno
  • režiserkina izvirnost
  • režija
  • igranje
Negativno
  • na trenutke pretanka linija med humorjem in dramo
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
10.0

teaser-poster

Naslov: Surovo (Grave)
Premiera: 11. 11. 2016 (LIFFe)
Žanr: grozljivka
Država: Francija, Belgija
Igrajo: Garance Marillier, Ella Rumpf, Rabah Nait Oufella
Režija: Julia Ducournau


OPIS:

Justine (Garance Marillier) je vegeterijanka in novopečena študentka veterine. Ob prihodu na fakulteto, kjer že študira njena sestra Alexia (Ella Rumpf) je priča sprejemnemu obredu, ki vključuje zaužitje mesa. To v njej sproži spremembo, saj se v njej veča želja po mesu. To pripelje tako daleč, da se nekega dne na njenem jedilniku znajde kar človeško meso.


FILMSTART. RECENZIJA:

Na festivalskih projekcijah v Torontu je določen film sprožil precej zanimive odzive, saj naj bi prišlo do omedlevice in slabosti pri določenih gledalcih. Gre za Surovo (Grave, Julia Ducournau, 2016), grozljivke, ki se loteva teme kanibalizma. Pri medijski pozornosti ni Surovo prav nikakršna izjema, saj so že mnogi filmi, ki so vključevali kanibalizem, bili predmet kontroverznosti. Najbolj znan primer je zagotovo Cannibal Holocaust (Ruggero Deodato, 1980), ki je bil tako prepričljiv, da so se morali ustvarjalci zagovarjati na sodišču, kjer so dokazovali, da je šlo le za film in ne za resnični kanibalizem. Slednji je torej velika tabu tema, česar se zaveda tudi režiserka filma Julia Ducournau in s tem namenom je tudi posnela svoj prvenec.

Kot prvo velja omeniti, da je ves medijski pomp pričakovano le dobra marketinška poteza, da je občinstvo postalo pozorno na film. Surovo je namreč izredno humorna grozljivka, ki raziskuje človeško telo, še večji poudarek pa da na odraščanje, puberteto, pritiske družbe, vzgojo in sistem v katerem francoski študentje odraščajo. Gre pravzaprav za nekakšen mladinski film, ki je sparjen z elementi “body horrorja” in predvsem s slednjim zelo spominja na dela režiserja Davida Cronenberga, ki je preobrazbo še najbolj seciral v njegovi najbolj znani Muhi (The Fly, 1986), s katero bi lahko povlekli nekaj vzporednic. Surovo ima tudi zavidanja vredno atmosfero, ki je zgrajena z dogajanjem na izoliranem območju in sterilno fotografijo, ki kljub nadvse pristnemu začetku, okolje preobrazi v nekakšen domišljijski oz. nadrealistični svet, ki spominja na Davida Lyncha ali pa na nekatere filme Darrena Aronofskega.

grave-julia-ducournau-2

Ko Justine prvič okusi človeško meso postane od njega odvisna. V povezavi z dogajanjem v študentskem okolju, lahko zlahka potegnemo vzporednice z odraščanjem pubertetnikov in menjave okolja, ki jih doletita tekom šolanja. Med tem obdobjem odraščanja je človek tudi izpostavljen mnogim skušnjavam kakršne so npr. droge, s katerimi kanibalizem v filmu lahko tudi primerjamo. Podobno kot je Ewan McGregor v Trainspottingu (Danny Boyle, 1996) imel tiste slavne prizore abstinenčne krize, tako jih ima tudi Justine, ko se spopada s svojim telesom. V tem obdobju smo priča tudi raznim psihofizičnim spremembam in s pomočjo kanibalizma protagonistka zazna svoje prvinske želje, saj ji »kulinarična« izkušnja sproži veliko večje zanimanje za samopodobo in nasprotni spol.

Črni humor je resda velik adut filma, toda obenem tudi njegova rak rana, saj smo tekom igralnega časa priča mnogim prizorom, ki izzovejo smeh, ampak je težko oceniti ali je to bil tudi namen. Nekateri momenti, ki bi morali strezniti gledalca, imajo ravno nasproten učinek. To je še najbolj očitno v razmerju protagonistke z njeno sestro, ki ima sicer humoren pridih, toda v bolj resnih prizorih je njuno vedenje že povsem pretirano in absurdno ter bolj spominja na kako parodijo kot pa dramski vrhunec filma. Prisotnih je tudi nekaj scenarističnih lukenj in nesmislov, ki so očitni predvsem ob zadnjem prizoru, ki je obenem tudi veliko razkritje, toda v kontekstu likov, je malce nesmiseln pa čeprav lahko prepoznamo namen režiserke. Resda je potrebno, še posebej pri umetniških filmih, določene stvari jemati z rezervo, toda zdi se kot, da je zadnje razkritje tu le zavoljo šoka.

Surovo je tako zelo unikaten film, ki si ga vsi, z malce boljšim želodcem, lahko zlahka ogledajo. Režiserka Ducournujeva se na izredno poseben način loti življenjskih tem, v katerih se lahko najde marsikateri gledalec. Humor in atmosfera, podkrepljena s prepričljivim igranjem, sta zagotovo velika aduta filma, toda predvsem prvi naredi tudi nekaj škode filmu, saj je težko oceniti, kdaj naj bi imel prizor humoren, kdaj pa dramatičen efekt.

 raw

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me