Ogledano: Srečen konec (2017)
METACRITIC.COM7.3
IMDB.COM6.9
ROTTENTOMATOES.COM6.9
FILMSTART.SI7.8
POZITIVNO
  • pripovedni lok
  • bizarni liki in njihovi odnosi
NEGATIVNO
  • na zaokroži načete kritike ...
7.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
6.1

Naslov: Srečen konec (Happy End)
Premiera: 1. marec 2018
Žanr: drama
Država: Francija, Nemčija, Avstrija
Igrajo: Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Toby Jones
Režija: Michael Haneke


OPIS:

Po tem, ko njeno mater odpeljejo v bolnišnico, se mlada Eve (Fantine Harduin) znajde pri družini njenega očeta (Mathieu Kassovitz). Ta jo sicer toplo sprejme kot svojo, še najbolj zadržan pa se zdi blago senilni dedek Georges (Jean-Louis Trintignant). Dekle sčasoma spoznava temne skrivnosti družinskih članov, ti pa ne vedo, da eno takšnih pred njimi skriva prav Eve …


FILMSTART. RECENZIJA:

Michael Haneke (Smešne igre, Skrito, Beli trak, Ljubezen), eden najbolj cenjenih evropskih avtorjev, je bil na ustvarjalnem dopustu vse od leta 2012, ko je v Cannu prejel še svojo drugo zlato palmo. Izidi njegovih filmov so vedno pospremljeni z grenko-sladkimi občutki, v kinodvorani pa se nekoliko boječe nadejamo, s čim vse nas kani presenetiti in s čim vse nam ne bo prizanesel. 75-letni Avstrijec si je za potrebe novega projekta ponovno zaželel sodelovanja s Francozi in zgodbo postavil v mesto Calais, pomembno žarišče aktualne begunske krize. Eno glavnih nerešenih vprašanj v Evropi je, kot dosti bolj direktno gonilo dogajanja, lani sicer manj uspešno uporabil že Aki Kaurismäki (Druga stran upanja), Haneke pa se dodatno poigrava še z uporabo vse bolj izrojenih družabnih omrežij in vpleta tematiko odtujenega (digitalnega) življenja.

Pri izbiri igralcev ni skoparil. Uporabil je malodane najboljše, kar ima ponuditi francoska filmska industrija, in tako vpregel Isabelle Huppert (Ona), nekakšno francosko Meryl Streep, veterana Jean-Louisa Trintignanta, Mathieuja Kassovitza, predstavnika generacije “Vincent Cassel”, dodatno pa še angleškega “karakterca” Tobyja Jonesa. Trintignantovemu liku je, tako kot v Ljubezni, ime Georges. Poleg tega Huppertova ponovno upodablja njegovo hči, izkaže pa se še, da je ravno stari Georges tisti, ki je svoji hirajoči ženi skrajšal muke, čeprav je to prvenstveno verjetno naredil zaradi sebe, saj ni več prenesel pogleda na propadajočo ljubezen. No, tisti, ki ste si ogledali zgoraj omenjeno dramo izpred šestih let, boste gotovo prepoznali še kakšno podrobnost … Liki so kompleksni, s svojo preteklostjo in mračno zasebnostjo, ki jo skrivajo pred ostalimi, pa gledalca olajšajo slabe vesti in mu pomagajo uživati v podzavesti.

Kot zapisano, je Haneke duha časa ujel z vpletanjem socialnih omrežij in begunske krize. Skupni imenovalec obeh je odtujenost, odpornost na trpljenje drugih. Tako kot v resničnem življenju pogosto vidimo, kako ljudje, namesto da bi uživali v čudovitem trenutku ali pa sočloveku pomagali v nesreči, raje vzamejo svoje mobilce, na hudičevem okencu kliknejo dotično ikono in se zapeljejo v paralelni svet, tudi v Srečnem koncu (anti)junaki počno podobno, kar je sicer karikirano, vendar se nas ravno zaradi tega pomensko dotakne. Ob tem so tu še emigranti, delovne nesreče, posli velikih korporacij in pa, najhuje od vsega, aristokratska družina Laurent, katere člani se med seboj dobesedno komaj poznajo. Avtor kritike res ne zaokroži pripovedno, vendar to več kot učinkovito naredi iz pomenskega vidika. Pripoved sama je sicer zelo všečna, saj ne pojasnjuje sosledja posameznih dogodkov, gledalec pa mora zgodbi slediti sam in koščke le-te povezovati med seboj. (Številni v kinodvorani, sklepam, da vajeni predvsem ameriških filmov, so bili ob tem precej zmedeni.)

Kljub vsemu se na koncu, kateremu sledi ustrezno hiter odvrtek na črni podlagi, poraja vprašanje: “Kaj je režiser sploh želel povedati?” To je, posebej ob poznavanju njegove filmografije, precej neumestno, odgovor pa se glasi: “Kdo bi vedel.” Kaj pa je želel povedati s preteklimi filmi? V predzadnjem gotovo nekaj o socialni problematiki upokojencev, vendar to vseeno ni ključno, vsaj ne za film. Pri dotičnem avtorju gre za zapletene odnose in skrivnosti, ob razkrivanju katerih uživamo v vlogi opazovalca, čistega voajerja.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me