Ogledano: Solsticij (2019)
Imdb.com7.2
Rottentomatoes.com8.3
Metacritic.com7.2
Filmstart.si8.5
Pozitivno
  • eklektičnost
  • ekstravagnost
  • originalna obravnava klišejske teme kulta
Negativno
  • zadnji kader, po katerem se zdi, da nekaj manjka sicer veličastnemu koncu
7.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
8.5

Naslov: Solsticij (Midsommar)Rezultat iskanja slik za midsommar"
Premiera: 31. oktober 2019 (12. Noč grozljivk)
Žanr: grozljivka, komedija
Država: ZDA, Madžarska, Švedska
Igrajo: Florence Pugh, Jack Reynor, William Jackson Harper, Vilhelm Blomgren
Režija: Ari Aster


OPIS:

Ameriška študentka psihologije doživi družinsko tragedijo, ki umetno podaljša njeno propadajoče razmerje s Christianom. Christian jo iz občutka krivde povabi, naj gre z njim in njegovo študentsko druščino obiskat pogansko komuno na Švedskem.  Po psihedeličnem začetku njihovega potovanje se stvari začnejo zapletati na slabše.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pogumno, eklektično, orgazmično, hipnotično ‒ film režiserja Arija Asterja (Podedovano zlo) Solsticij je s svojo nenavadno obravnavo popularne tematike kultov naredil iz klišejske ideje nekaj ekstravagantnega in neizbežnega na sodobni filmski sceni. Od Polanskijevega filma Rosemaryjin otrok (1968) preko Kubrickovega Široko zaprte oči (1999) vse do Asterjevega Solsticija: tematika kulta je bila od nekdaj predmet raziskave ostrih filmskih umov, ampak le redkokdaj je obravnavana s toliko sočnega, pretanjenega črnega humorja in grenko-sladkega nasilja na platnu, ki je naravnost očarljivo v svoji neizprosnosti. 

 

Glavna intelektualna sila v filmu je afroameriški doktorski študent antropologije (William Jackson Harper), pleme, ki ga raziskuje, pa je mlečnopolta poganska komuna na Švedskem ‒ zdaj pa si predstavljajte, kako bi izgledalo, če bi bilo obratno; če bi bil glavni intelektualec v filmu polti barve skute in če bi bila komuna kakšno še nomadsko afriško pleme. Učinek bi bil katastrofalen. Kritiki, gledalci, nevladne organizacije in še kdo bi zagnali vik in krik glede vsebine filme, tako pa je učinek prijetno bizaren, duhovito zastavljen in ukoreninjen v našo percepcijo Evrope kot zibelke civilizacije. Tako je prva velika prednost filma kulturna inverzija oziroma le navidezno politično korekten obrat od starih rasističnih grozljivk, ampak v bistvu globoka rotacija, ki se posmehuje celotnemu zastarelemu žanru filmov, ki raziskujejo afriško srce teme. 

 

Druga velika prednost filma je vprašanje kolektivne identitete, kar je spet zastavljeno skoraj boleče duhovito (publika na 12. Noči grozljivk v Kinodvoru se je od smeha držala za trebuhe) in s kirurško preciznostjo, a vendarle subtilno. Študentje, ki obiskujejo švedsko komuno, so tipični ameriški individualisti, medtem ko je sama komuna podrejena diktatorskemu imperativu kolektivne odločitve: seks, smrt in življenje so podrejeni odločitvam celotne skupine. Glavna junakinja, ki ravno v pravi meri igra vlogo tečne in s svojim fantom zasvojene punce (igralka Florence Pugh ne gre predaleč v to smer, njene igralske rešitve so okusne, elegantne), se po letih življenja in mučenja s svojo psihopatološko družino in razmerjem, ki ne gre nikamor, najde v objemu toplega kolektivizma švedskih fanatikov. 


Tretja in odločno največja prednost filma je iluzija kulturnega relativizma ‒ znanstvenega prepričanja, da ni univerzalnih vrednot, saj sta tudi življenje in smrt le koncepta, podvržena pravilom posamezne skupnosti. Aster namreč cilja na neko naivnost, na neko tankočutno intelektualno slepoto, ki bo v njegovi grozljivki iskala sledi opravičila tistega kulta, ki se mu on dejansko neizprosno posmehuje. Ne smemo pozabiti, da so ravno v takšno past kulturnega relativizma ujeti ameriški študentje, ki so tja prišli, ne da bi slutili, kaj se jim bo pripetilo v narobe obrnjenem svetu: kjer seks na primer ni individualna, ampak kolektivna odločitev ali kjer je verovanje razdelilo leta življenja na ostre meje, ki ilustrirajo spreminjanje letnih časov. (Kaj pa se zgodi po zadnjem letu zadnjega obdobja?). Aster se igra z neumnostjo psevdo-intelektualnega gledalca, ki bo v filmu iskal sledi kulturnega relativizma, namesto da bi sprejel imperative fikcije in se prepustil vodeni razstavi po zabaviščnem parku. V štirih besedah: pogumno, eklektično, orgazmično, hipnotično.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me