Ogledano: Soba pobega (2019)
METACRITIC.COM4.8
IMDB.COM6.5
ROTTENTOMATOES.COM4.8
FILMSTART.SI5.3
POZITIVNO
  • dovršeni izzivi v sobi pobega
  • element presenečenja v izpadanju igralcev
NEGATIVNO
  • nepotrebni "spoilerji"
  • naključne rešitve iz sob
  • neprepričljiv razvoj nekaterih likov
5.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Escape Room
Premiera: 7. februar 2019
Žanr: grozljivka/akcijski triler
Država: ZDA
Igrajo: Taylor Russell, Logan Miller, Jay Ellis
Režija:  Adam Robitel


OPIS:

Šest neznancev prejme povabilo v skrivnostno sobo pobega, ki naj bi bila po besedah organizatorjev pustolovščina njihovih življenj. Glavna nagrada – deset tisoč dolarjev – je seveda dovolj mamljiva, da se izziva udeležijo vsi povabljenci. V čakalnici se zbere skupina na videz povsem različnih posameznikov – sramežljiva študentka fizike Zoey (Taylor Russell), zgarani skladiščnik Ben (Logan Miller), uspešni finančnik Jason (Jay Ellis), vojna veteranka Amanda (Deborah Ann Woll), nekdanji rudar Mike (Tyler Labine) in oboževalec sob pobega Danny (Nik Dodani). Prva igra se začne, še preden igralci prejmejo kakršna koli navodila, ne vedo pa, da v sobah ne bodo razreševali le ugank in iskali namigov, ampak se bodo morali boriti na življenje ali smrt.


FILMSTART. RECENZIJA:

Soba pobega uradno velja za prvi letošnji večji projekt v žanru grozljivke, čeprav v resnici ni čistokrvna grozljivka, ampak gre bolj za nekakšen psihološki triler z dobršno mero akcijskih elementov. Premiere filma se sicer drži smola, saj je bila zaradi krutega naključja v mnogih državah zamaknjena za nekaj tednov, a kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, film polni blagajne, saj je samo v ZDA v prvem tednu predvajanja že podvojil finančni vložek. Na Poljskem so januarja letos namreč po tragičnem incidentu množično zapirali sobe pobega, saj je v eni izmed njih v požaru preminilo pet najstnic, ogenj pa je ena izmed glavnih nevarnosti prve stopnje filmske sobe pobega, tako da je prestavitev datuma premiere povsem razumljiva.

Sam film sicer ne ponudi ničesar pretirano izvirnega, saj bo navdušence žanra spomnil na vrsto drugih trilerjev, od katerih je večina dobila vsaj eno nadaljevanje – Kocka (Cube, 1997, rež. Vincenzo Natali), Sestavljanka groze (Saw, 2004, rež. James Wan) in Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, 2011, rež. Drew Goddard), tu in tam pa nosi tudi zametke Brez povratka (Final Destination, 2000, rež. James Wong) ter Krvavega hostla (Hostel, 2005, rež. Eli Roth). A določenim podobnostim niti ni bilo mogoče uiti, glede na to, da same igre pravih sob pobega temeljijo na prebijanju udeležencev iz ene stopnje v drugo, kar je v osnovi hvaležna tematika grozljivk že od nekdaj. Bolj zmoti dejstvo, da potencial zasnove ostaja neizkoriščen, vsaj zaenkrat, film pa na koncu pusti občutek, da je bil narejen površno in na hitro.

Začnimo na začetku, z uvodno sceno, ki sicer doseže svoj namen in gledalca posrka v dogajanje, a ker gre za prizor, ki je ključen za dogajanje v zadnji četrtini filma, se zdi, da veliko tudi povsem po nepotrebnem izda. S tem zgodba izgubi dobršen del napetosti, a občutek popravi z dobro izdelanimi sobami in nalogami, ki jih morajo sodelujoči izpolnjevati. Te so sestavljene kompleksno in hkrati zahtevajo razmislek tudi od gledalca, čeprav igralci pogostokrat rešitev najdejo povsem po naključju – določen lik v določenem trenutku pogleda v točno določeno smer in seveda opazi ključ ali vsaj namig za naslednjo sobo, kar bi se dalo izpeljati na veliko manj neroden način, a glede na to, da gre – kot že omenjeno – za triler z akcijskimi primesmi, se to lahko vzame v zakup.

Pri filmih, kot je Soba pobega, levji delež h kakovosti končnega izdelka pripomorejo dobro izdelani in prepričljivi liki. Nekateri naši junaki so zelo zanimivi, z močnimi predzgodbami, kot je denimo Amanda, saj skozi dogajanje izrazi bolečino preteklosti, ki jo nosi, a je žal potisnjena v ozadje, medtem pa se film osredotoča na povsem nezanimive in žanrsko klišejske like, kot je denimo Zoey, ki je tipična predstavnica izpetega modela »zadnjega dekleta«, ob vsem tem pa ustvarjalci nanjo nalepijo še neprepričljivo transformacijo, ki je dokaj privlečena za lase. Skozi razvoj gredo prav vsi liki, a zopet pri nekaterih deluje organsko, pri drugih pa pretirano in klišejsko. Pohvalno je, da so se ustvarjalci pri izpadanju igralcev iz igre držali vsaj elementa presenečenja, česar glede na trhlo karakterizacijo nekaterih preobratov v povezavi s tem ne pričakujemo. Ni povsem jasno niti, zakaj pred vstopom v dejansko sobo pobega ustvarjalci prikažejo nekakšne predzgodbe zgolj treh sodelujočih, s čimer podobno kot z uvodnim prizorom, uničijo dobršen del napetega ugibanja, kdo preživi in kdo ne, kar je v takih filmih ključno.

Reševanje in boj zadnjih preživelih z igrami je dobro strukturiran in dovolj napet, da se film vsaj s tem odkupi za prejšnje kikse in ko že mislimo, da se bo film zaključil zadovoljivo, a še zmeraj z dovolj odprtim koncem, da omogoča smiselno nadaljevanje, ustvarjalci po nepotrebnem dodajo še dodatnih petnajst minut filma, ki nimajo ne repa ne glave in delujejo, kot da so nalepljeni v film v zadnjem hipu, da bi gledalce »prisilili« v ogled nadaljevanja. Taki prijemi so podcenjujoči in puščajo slab priokus, sploh ker končni izdelek deluje kot navadno delujejo vmesni deli trilogij – kot razvlečena zamisel originalnega izdelka in priprava na zaključni del trilogije, kar pomeni, da sami ne prinašajo nič novega ali pretirano pomembnega.

Škoda je, da film zaradi nespretnosti ustvarjalcev zavrže toliko potenciala, če nič drugega, pa Soba pobega s svojim naslovom drugega najbolj dobičkonosnega filma letošnjega leta dokazuje vsaj, da bo tudi leto 2019 očitno leto grozljivk.

O avtorju

Dejan Kalabić

"Filmi ne ustvarijo psihopatov. Filmi naredijo psihopate ustvarjalnejše." -Krik (1996, rež. Wes Craven)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me