Ogledano: Smrtonosni stroji (2018)
Metacritic.com4.4
Imdb.com6.4
Rottentomatoes.com2.7
Filmstart.si5.2
Pozitivno
  • učinkovite metafore
Negativno
  • neizvirna zgodba
  • nezanimiv zlobnež
  • napačni liki v ospredju
4.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
4.6

Naslov: Smrtonosni stroji (Mortal Engines) 
Premiera: 6. december 2018
Žanr: fantazijski, akcija, pustolovščina
Država: Nova Zelandija, ZDA
Igrajo: Hugo Weaving, Hera Hilmar, Robert Sheehan, Jihae, Ronan Raftery, Leila George, Patrick Malahide, Stephen Lang
Režija: Christian Rivers


OPIS:

V prihodnosti je življenje zelo drugačno, saj ljudje živijo na premikajočih se mestih, ki na svoji poti žrejo druga. Ko London požre mesto, kjer živi Hester Shaw (Hera Hilmar), dobi priložnost za maščevanje, a kruti vladar Thaddeus Valentine (Hugo Weaving) jo izžene, z njo pa tudi Toma Natsworthyja (Robert Sheehan), ki zaradi svoiega raziskovanja postaja nevaren. Hester in Tom morata tako združiti moči, čeprav nimata na prvi pogled prav ničesar skupnega.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pričakovanja za Smrtonosne stroje, »novo epsko sago Petra Jacksona«, kot so obljubljali napovedniki, so bila astronomska. Istoimenska knjiga Philipa Reeva je sicer že starejša (prvi del je izšel leta 2001), a je bila v Veliki Britaniji uspešnica, prav tako pa naj bi imel veliko vlogo pri ekranizaciji tisti Peter Jackson, ki je zakrivil trilogijo Gospodar prstanov. Jackson je sicer soavtor scenarija, režijo pa je prevzel Christian Rivers. Toda če imaš vse sestavine, še ne pomeni, da bo tudi jed okusna – čeprav so Smrtonosni stroji res vizualno razkošni in megalomanski, je zgodba površna in ne prinaša nič zares izvirnega.

V ospredju so ogromna premikajoča se mesta, med katerimi je vzpostavljena stroga hierarhija. Tista večja, kot je na primer London, dobesedno žrejo manjša, pri tem pa konzumirajo njihove dele in jih uporabijo zase. Gre za sicer neposredno kritiko kolonializma (zahodna plenilska mesta!) in globalizacije, vendar pa so metafore vseeno učinkovite, ker si upajo iti do konca. Od uničenih mest ne ostane prav nič, vse se reciklira in prestrukturira, prebivalce se hitro in neboleče asimilira, zgodovino pa se pobaše v muzej, v katerem dela Tom Natsworthy (Robert Sheehan). Prišleke pozdravlja napis Welcome to London, ki po obliki sumljivo spominja na vrata v Auschwitz. Metaforika ne popušča, kasneje je naša doba imenovana doba ekranov (screen age), kritizirajo našo ignoranco in način življenja.

Začetni lov, v katerem London požre mestece protagonistke Hester Shaw (Hera Hilmar), je tako veličasten in napoveduje mračen ter napet film, ki ga bo obogatil v popularni kulturi danes redko zastopan steampunk, toda vse plehovje ne uspe prikriti pomanjkljivosti scenarija. Nepričakovanih rešitev, ki padejo z neba ravno ob pravem trenutkov, je ravno toliko kot v Mumiji (2017), dialogi so prazni, dogajanje pa nabito s klišeji. Zgodba je razlomljena in ne preveč napeta, eden izmed najpomembnejših obratov pa je precej nelogičen in prisiljen. Zdi se, da je pozornost posvečena napačnim likom. Najbolj pritegne lik Hesterine mame, ki predstavlja vse znanstvenice in raziskovalke v zgodovini, ki so jim bile zasluge za njihova odkritja in dosežke odvzete, pri tem pa ima še simbolno ime – Pandora. Tudi Shrike, ki je Hester za petami, se izkaže za izjemno kompleksen in razdelan lik, vendar pa dobi premalo prostora. Največji problem poleg nezanimive zgodbe je glavni zlobnež Thaddeus Valentine (Hugo Weaving), ki je čisto črno-bel, brez globine in enoplasten, kot da smo v pravljici. Pa tudi do stranskih likov film ni prizanesljiv, saj so po nekaj scenah zavrženi in pozabljeni – verjetno je bil namen posneti še več delov, saj je knjig še dovolj, in bi lahko bili nekateri izmed njih bolj vključeni v zgodbo. Vendar pa je ne glede na vse usodna napak Smrtonosnih strojev to, da se ne uspejo pregristi iz medlega povprečja, ampak jih lastne sanje o veličini povozijo in zmeljejo pod sabo.

 

 

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me