Ogledano: Roma (2018)
Metacritic.com9.6
IMDB.com8.2
Rottentomatoes.com9.6
Filmstart.si7
Pozitivno
  • igra glavnih igralk
  • fotografija
Negativno
  • neizkoriščen potencial zgodbe
  • površinska karakterizacija likov
  • stereotipnost
8.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
9.9

Naslov: Roma (Roma)
Premiera: 14. december 2018 (Netflix)
Žanr: drama
Državi: Mehika, ZDA
Igrajo: Yalitza Aparicio, Marina de Tavira, Marco Graf, Daniela Demesa, Enoc Leaño, Daniel Valtierra
Režija: Alfonso Cuarón


OPIS:

Roma je avtobiografski film, ki nam prikazuje izsek življenja služkinje Cleo in njene delodajalke Sofie. Vsaka se na svoj način sooča s težavnimi trenutki, saj ju partnerja zapustita. Film sestavlja več dogodkov iz življenja Cleo, ki skupaj tvorijo neke vrste kolaž o njenem življenju.

 


FILMSTART. RECENZIJA:

Roma je zgodba o mehiški meščanski družini in njihovih služkinjah. To je zgodba dveh žensk, služkinje Cleo (Yalitza Aparicio) in njene delodajalke Sofie (Marina de Tavira). Njuna zgodba teče vzporedno: Sofia se sooča z ločitvijo od moža, Cleo pa se sooča s tem, da jo je oče otroka, ki ga nosi v sebi, zapustil. Film je avtobiografski, saj je Cleo Cuaronóva varuška Libo, kateri je film tudi posvečen. To je verjetno tudi razlog, zakaj ima film premalo globine, saj se na trenutke zdi, da Cuarón, ki je hkrati režiser, scenarist, direktor fotografije in producent, ni zmogel tiste kritične distance do snovi, ki bi omogočila delu, da postane razumljivo tudi tistim, ki dogodkov niso doživeli. Tak primer je tudi prizor, kjer Cleo iz trgovine opazuje pretep študentov na ulici. Prizor je v filmu površno prikazan, saj gledalcu večinoma ni jasno, da je to masaker Corpus Christi, v katerem je umrlo 120 študentov. Sicer pa uspe Cuaronu z nekaj detajli jasno prikazati vlogo ZDA in agencije CIA v tem masakru, a je ta podzgodba večinoma slabo izkoriščena. Na splošno nam ta občutek neizkoriščenosti ostane po ogledu celotnega filma, saj Roma prinaša ogromno neizkoriščenega potenciala, tako v zgodbi kot v karakterizaciji likov.   

Prav karakterizacija likov je med največjimi šibkimi točkami filma. Glavna oseba filma je služkinja Cleo, ki pa je na trenutek prikazana zelo stereotipno. Cleo je staroselskega porekla, ki nikoli nič ne reče, je redkobesedna, skriva svoja čustva in se zanjo odločajo drugi. Še edinokrat, ko uspe zbrati dovolj poguma in se skuša soočiti z očetom otroka, ki ga pričakuje, se pusti zmerjati. Niti v  svojem najslabšem trenutku v življenju, si ne vzame minutke časa in si ne dovoli soočiti se s svojimi čustvi. Tudi njena delodajalka ji tega ne pusti, saj ji nič ne reče, ko vidi, da že spet pospravlja. Problematično karakterizacijo lika reši le igralka Yalitza Aparicio, ki s svojo subtilno in zadržano obrazno mimiko uspe ujeti vse, sicer redke, občutke lika. V pomoč ji tukaj priskočijo tudi odtenki sive, ki jih s seboj prinaša črnobela tehnika.

Cuarónu je uspelo ujeti izsek mehiškega življenja iz sedemdesetih let in nam pričarati nekaj nostalgije po tistih časih. Vsi detajli so skrbno premišljeni in so dejansko taki, kot so bili takrat, od tega, da je mesto polno psov, do tega, katere pesmi se predvajajo na radiu ali katere otroške pesmi slišimo. Film hoče biti komentar na tedanjo družbo in nam hoče prikazati kompleksne dinamike družbene moči in trka dveh družbenih razredov, a se tega loti zelo površno, kot da jih scenarist (Cuarón) ne bi poznal ali razumel. Film se te kompleksne tematike razrednega boja loti iz vidika nekoga, ki je na privilegiranem meščanskem položaju, ne da bi se potrudil razumeti tudi drugo polovico, v tem primeru nekoga, ki je staroselskega porekla, a ki je, paradoksalno, tista, o kateri hoče govoriti. Edini prizor filma, kjer je ta razredni trk smiselno prikazan je praznovanje novega leta, ko se bogataši v haziendi zabavajo z martiniji in peninami, služabniki, ki so vsi staroselskega porekla, pa s tipičnimi mehiškimi pijačami.  

Roma je, vsem svojim težavam navkljub, eden izmed estetsko in vizualno najbolj popolnih filmov leta. Cuarón se je odločil, da bo snemal v zelo širokem 65 milimetrskem filmskem formatu, ki je sicer tradicionalno namenjen filmom s kinematografsko distribucijo. Čeprav je film namenjen predvsem platformi Netflix in je imel zelo omejeno distribucijo po kinodvoranah (v Sloveniji ga zaenkrat še ni bilo, je pa dostopen na Netflixu), je odločitev zelo smiselna, saj je film poln dolgih sekvenc brez rezov in tako rekoč nič bližnjih posnetkov, katerim je ta format pisan na trak. To omogoča gledalcu, da se preda filmskemu voajerizmu, da lahko opazuje vsak najmanjši detajl prizora, scenografije ali panoramskega kadra. S temi detajli se režiser tudi igra, saj je več kadrov na prvi pogled praznih, v resnici pa spremljamo potovanje letala v ozadju ali kako Cleo čisti in pospravlja.

Roma je tehnično popoln in estetsko dovršen film, v katerem pa se je zgodba žal izgubila. Film je kolaž dogodkov iz življenja Cleo. Vsi dogodki tečejo mimo brez večjega poudarka ali globine, kar pusti občutek, da se v filmu ni zgodilo čisto nič, kar sicer ne drži. Gledalec je tako na trenutke kot otrok v »vesoljskem skafandru«, ki se večkrat pojavi v filmu: izgubljeno tava skozi prizore, ne da bi točno vedel, kje je in kam gre. 

 

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me