Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020)
Metacritic.com6
IMDB.com6.8
Rottentomatoes.com8.2
Filmstart.si8
Pozitivno
  • Margot Robbie kot Harley Quinn
  • humor, kostumografija
  • atraktivni akcijski prizori
Negativno
  • preveč preprost scenarij
7.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
5.1

Naslov: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (Birds of Prey: And the Fantabulous Emancipation of One Harley Quinn)
Premiera: 6. februar 2020
Žanr: akcijski, pustolovski, kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Margot Robbie, Rosie Perez, Mary Elizabeth Winstead
Režija: Cathy Yan


OPIS:

Harley Quinn (Margot Robbie) po razhodu z Jokerjem ne vidi več smisla, cele dni se smili sama sebi in čas preživlja s svojim novim hišnim ljubljenčkom, hijeno. Ker kot samska ne uživa več zaščite največjega zlobneža v Gothamu, se ji hočejo maščevati vsi, ki jih je kadarkoli užalila. Razjarjena se odloči, da bo vsem nejevernim pokazala, da je sposobna samostojnega življenja. Kmalu pa se stvari zapletejo, saj se vmeša v lov za diamantom, ki so ga odtujili slavnemu in krutemu Romanu Sionisu (Ewan McGregor).


FILMSTART. RECENZIJA:

Ko se je Margot Robbie kot absolutno zmešana in zabavna Harley Quinn predstavila v Odredu odpisanih (2016), si verjetno nihče ni mislil, v kakšni meri bo zasenčila svojega kultnega partnerja Jokerja in preostalo ekipo zlobnežev. Njena Harley je že takrat z omejeno minutažo dokazala, da je polnokrven lik, ki bi ga bilo vredno raziskovati še naprej, zato si je prislužila samostojni film, ki je po napovednikih sodeč deloval precej poceni, a se je v svoji celoti izkazal za nekaj krasno odštekanega in bizarnega. Čeprav ni pravično, da rečem, da se je Robbie rodila za to vlogo, pa se vidi, kako se ji je posvetila in kako jo obožuje, ker ji dovoljuje, da sprosti vse svoje nore ideje in impulze.

Osnova ideja emancipacije Harley Quinn, ki po razhodu z Jokerjem ne ve točno, kako naprej, potem pa se odloči, da bo postala samostojna močna ženska, je sicer malo prisiljena. Prav tako ne morem mimo dejstva, da je premisa sumljivo podobna tretjemu Johnu Wicku: oba protagonista se po svoje osvobodita in ob tem izgubita vsakršno zaščito ter postaneta preganjana od vseh. A ker so Ptice roparice polne (črno)humornih vložkov, ki jih redno dostavlja odpičena protagonistka, in ker je z nekaterimi pametnimi prijemi ustvarjen prepričljiv stripovski svet, kjer je mogoče vse in kjer zakoni fizike ne obstajajo zares, izpade čisto samosvoj. Zdi pa se, da se režiserka na začetku ni uspela čisto odločiti, v katero smer bi rada šla. Prvo dejanje poteka nelinearno, z veliko časovnimi preskoki, ker pa zgodba ni dovolj kompleksna, s tem v resnici nič ne pridobi. Na srečo se kmalu osredotoči in se bolj ukvarja z liki, ki so navdušujoče raznoliki. Film se tako več kot odkupi za neroden začetek in kmalu začara s svojo čudovito kaotičnostjo.

Ob spremljanju nabrite Harley Quinn, ki se sooča z vedno novimi nasprotniki, se zgodi tudi zanimiv paradoks, saj je Harley prav tako zločinska in nemoralna od ostalih, pa vseeno stopimo na njeno stran. Zato je meja med dobrim in slabim, ki je v superherojskih filmih pogosto zlajnana in klišejska, tu fino zabrisana. Konec koncev je to podoba Gothama, ki je med najbolj “realističnimi” do zdaj, ker je moralno na dnu, kriminal je šel čez vse meje, a to se vizualno ne opazi, scene so obsijane s soncem, opazujemo celo pripravo sočnega sendviča, kar je čisto drugače od temnega in spranega sivkastega nihilizma, ki smo ga najbolj vajeni pri tem sprijenem mestu. Sploh vrhunski pa so obračuni, ki jih ne manjka, a je med njimi dovolj premorov, da ne postanejo dolgočasni. Koreografije so atraktivne, sploh obračun v skladišču z dokaznim materialom, kjer ne manjka rekvizitov in norih rešitev. Tudi nasilje je na trenutke kar kruto in grafično, nekateri prizori celo spominjajo na Deadpoola.

Tudi dinamika med naslovnimi Pticami roparicami je krasna, škoda je le, da postanejo ekipa precej pozno. Harley je popolna vodja, saj je ravno prav iracionalna in impulzivna, da ji na pamet vedno pade kaj novega in nepričakovanega. Od preostale ekipe najbolj preseneti Huntress (Mary Elizabeth Winstead), spretna ubijalka s samostrelom in z zanimivo izvorno zgodbo. Tudi Black Canary (Dinah Lance) se dobro razvije, preseneti pa tudi Ewan McGregor, ki se čisto zlije z vlogo zlobneža Romana Sionisa. Vidi se tudi, da je film z večinoma žensko ekipo, saj protagonistke niso objektivizirane, ampak so urejene prefinjeno, vsaka v svojem slogu in še vedno kostumsko stripovsko, a vseeno okusno – v enem prizoru Huntress celo hudomušno komentira, kako visoko lahko brcne v dolgih hlačah. Harlekinski kostumi Harley Quinn, ki je napredovala od nepotrebnih vročih hlačk v premišljena oblačila, ki odražajo njeno osebnost, pa so sploh vredni vse pohvale. Razen preveč preprostega scenarija in res slabo (morda namerno?) narejene hijene so Ptice roparice v vsem svojem odtrganem razkošju eden izmed najboljših in najbolj zabavnih DC-jevih filmov v zadnjem času.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me