Ogledano: Pri mami (2019)
METACRITIC.COM5.3
IMDB.COM6.2
ROTTENTOMATOES.COM6.2
FILMSTART.SI5.1
POZITIVNO
  • igralska zasedba
  • družbenokritični trenutki
NEGATIVNO
  • pretirano za lase privlečena premisa
  • klasične žanrske pasti
  • antiklimaktičen razplet
5.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Pri mami (Ma)
Premiera: 31. maj 2019
Žanr: grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Octavia Spencer, Diana Silvers, Juliette Lewis
Režija: Tate Taylor


OPIS:

Skupina najstnikov nekega dne prosi naključno gospo, naj zanje kupi zaloge alkohola za načrtovano zabavo. Sue Ann (Octavia Spencer) se sprva obotavlja, potem pa pristane in najstnikom ponudi še klet v svoji hiši, kjer lahko varno prirejajo svoja srečevanja. Najstniki so seveda v sedmih nebesih, zabav v Sue Annini kleti pa se prične udeleževati vse več mladih. Neke noči pa Maggie (Diana Silvers), ki se je v mesto ravno priselila, odkrije, da gostoljubnost nove prijateljice ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled.


FILMSTART. RECENZIJA:

Tate Taylor, nominiranec za nagrado BAFTA za scenarij za Služkinje (2011), ki ga je tudi režiral. Octavia Spencer, prejemnica oskarja za isti film in dvakratna oskarjeva nominiranka za Skrite faktorje (Hidden Figures, 2016, rež. Theodore Melfi) in Obliko vode (The Shape of Water, 2017, rež. Guillermo del Toro). Ter Juliette Lewis, oskarjeva nominiranka za stransko vlogo v Rtu strahu (Cape Fear, 1992, rež. Martin Scorsese). Trojka, ki obeta. Na papirju se zdi, kot da ne bi moglo iti prav nič narobe. Pričujoči film s sicer zelo zanimivo premiso žal dokaže ravno nasprotno.

Pravzaprav je zelo nehvaležna naloga s prstom pokazati na najšibkejši člen končnega izdelka, saj se na prvi pogled zdi, da so posamezni koščki povsem solidni. Predvsem je treba pohvaliti igralsko zasedbo, ki svojo nalogo opravi odlično in iz likov izvleče toliko, kolikor se glede na scenarij pač da. Lewis in Spencer seveda zopet izstopata, morda slednja še toliko bolj, saj gre za zanjo precej netipično vlogo, a pohvaliti je potrebno njune mlajše kolege, ki so gručo najstnikov predstavili dovolj prepričljivo, da jim gledalec verjame in jih hitro vzljubi. Resda ne gre za kompleksne karakterje, a to za žanr niti ni nujno. Predvsem se vidi napredek v igri vodilne Diane Silvers, ki se je pri – zdaj že slovitem producentu Jasonu Blumu – predstavila v eni izmed epizod antološke serije Into the Dark (2018–, različni ustvarjalci). Tam je ob boku Dermota Mulroneyja odigrala agorafobno najstnico, a s svojo vlogo ni presegla okvirov običajne televizijske žajfnice.

Tudi sama zgodba se sprva zdi intrigantna in ravno dovolj prismuknjena, da deluje tudi izvirno. Pripoved o globoko prizadeti ženski, ki se celo življenje bori s posledicami travme iz otroštva, je ganljiva in srce parajoča, razplet pa dovolj katarzičen in tragičen, da pri gledalcih spodbudi nelagodje, saj nismo čisto prepričani, kdo ima v tej sprevrženi igri prav. A žal se zdi, da je še najboljši del ravno osnovna zamisel, medtem ko izvedba malce peša. Še zmeraj je namreč film poln pretiranih naključij (vsi liki so nekako povezani) in preprosto butastih odločitev, ki jih sprejmejo glavni liki (najstnici se odločita vdreti v Sue Annino hišo zgolj zato, da najdeta nakit, ki naj bi jima ga ukradla), torej scenarističnih kiksov, ki so v preteklosti na grozljivke metali temno senco in za katere se je v zadnjih letih zdelo, da so bili dokončno izkoreninjeni. In celo pri sami osnovni premisi mora gledalec pogoltniti precej za lase privlečeno idejo, da bi bila skupina najstnikov zares pripravljena žurirati v kleti tujke, ki iz nabave prepovedanih substanc za mladoletne ustvari velik biznis. A vseeno lahko tu scenariju pogledamo skozi prste, saj ne gre pretirano podcenjevati mladostniške naivnosti, velika škoda pa je, da se ne poglobi bolj v um glavne (anti-)junakinje. Kot že omenjeno gre za srhljiv, skrivnosten in tragičen lik, ki jo podpira tudi dovolj dobro zgrajena zgodba iz preteklosti, a ustvarjalci žal v njen karakter ne zakopljejo globlje, ampak zgolj popraskajo po površini.

Končni razplet je kljub katarzičnosti precej antiklimaktičen, ne doprinese pa niti nobenega novega preobrata, ki ga gledalec ne bi videl že v napovedniku ali pa ga vsaj ne bi pričakoval. Tudi za našo glavno zlikovko se zdi, da se nenavadno hitro vda v svojo usodo, vsaj glede na skrajnosti, ki jih zganja pred tem, da bi najstnike še naprej obdržala v svojem življenju, pardon, v kleti. Kot da bi tudi sama hotela, da se film čimprej konča. In tu se moramo Sue Ann zahvaliti, saj je zaključni prizor tako tipičen šolski primer rabe slabih računalniških efektov, da je videti, kot da ga je tik pred zdajci skupaj zlepil amater ob pomoči youtube tutorialov.

Film ni brez svetlih točk, ki dokažejo, kako velik potencial je ustvarjalcem uspelo pomendrati. Tu in tam mu uspe v družbo uperiti ost, kot recimo v prizoru, ko Sue Ann temnopoltemu belcu pobeli obraz, rekoč, da je v »njihovi«, torej beli, družbi prostora le za enega izmed njiju. Te bodice morda niso tako subtilne, kot smo tega vajeni od denimo Jordana Peela, a so učinkovite in gledalca zaskelijo, kar je tudi njihov namen. Presenetijo tudi nepričakovani humorni vložki, ki so iskreno zabavni, kot so vse scene z likom pastorjeve hčerke, za katero izvemo, da se na zabavah pretvarja, da je tako pijana, da zaspi, da se s tem v resnici samemu pitju izogne.

Upamo lahko, da je Pri mami v resnici le vaja za zares dober film, ki ga bo s skupnimi močmi posnel trojček Taylor – Spencer – Lewis, sicer ga lahko vsaj glede na neizkoriščen potencial označimo za večje razočaranje leta.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me