Ogledano: Prebujanja (2017)
IMDB.COM7.1
FILMSTART.SI7.4
POZITIVNO
  • scenarij
  • igralske predstave
NEGATIVNO
  • ne uspe se izogniti "pasti slovenskega filma"
7.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (7 Votes)
5.1

Naslov: Prebujanja
Premiera: 19. 10. 2017
Žanr: drama
Država: Slovenija
Igrajo: Katarina Čas, Jurij Zrnec, Sebastian Cavazza, Saša Pavlin Stošić, Jana Zupančič, Primož Pirnat
Režija: Peter Bratuša


OPIS:

Zgodba o treh parih, ki so z razmerjem ravno pričeli, ga končujejo oz. ga v resnici nikoli niso imeli. Ločencu Robertu (Sebastian Cavazza) se v stanovanju pridruži njegova študentka Jana (Saša Pavlin Stošić), fotografa Marcela (Jurij Zrnec) poslovno zasenči žena Ula (Katarina Čas), Jonas (Primož Pirnat) in Karmen (Jana Zupančič) pa se po dveh desetletjih srečata na razstavi …


FILMSTART. RECENZIJA:

Zadnje obdobje je za razvoj slovenske filmske scene pravzaprav prelomno. Lani izdani Pr’Hostar je, sicer nekoliko na silo, postal najbolj gledan slovenski film, trenutno aktualni Košarkar naj bo prav tako žanje izjemne uspehe, podobno pa velja tudi za pred kratkim izdano biografsko dramo Rudar. Prebujanja so tako prišla v pravem času, izida pa sem se veselil zaradi dveh ključnih akterjev, simpatičnega režiserja Petra Bratuše, ki je pred zdaj že skoraj štirimi leti lansiral za slovenske razmere (produkcijsko) nadpovprečno serijo Življenje Tomaža Kajzerja, in izjemnega igralca Jurija Zrneca, ki se v zadnjem času redkeje postavi pred kamere. Pa je film kot celota upravičil visoka pričakovanja?

Vsekakor je ideja zgodbe zelo zanimiva, saj se je z vprašanji, ki se porajajo tekom filma, soočil že vsak, ki je presegel zgodnja dvajseta. Zanimiva je tudi sama predstavitev, preko ločenih zgodb treh različnih parov, ki jih med seboj veže prijateljstvo iz najstniških let. In marsikaj drugega. Če sta propadajoči Marcelo in Ula par še iz gimnazije ter Robert in Jana relativno na sveže, sta Jonas in Karmen pravzaprav igralca, katerih zgodba predstavlja predstavo v predstavi sami, kar je premeten preobrat. Čeprav so z izjemo Jane vsi stari (šele) okrog 40 let in maturantska leta služijo zgolj kot dober kontrast, so pravzaprav – gledano optimalno, kot se je v času premiere izrazil Jurij Zrnec – že nekje na polovici svojega življenja. 40 let – ni veliko, malo pa tudi ne. Vprašanje minljivosti, dosedanjih dosežkov, krize identitete, zamujenih priložnosti ipd. vseskozi lebdi v zraku in gledalec skupaj z liki premleva tudi svoje življenje. Različne zgodbe posameznih parov lepo simbolizirajo prej omenjena vprašanja, vsem skupna rdeča nit pa je, malo za šalo, malo zares: “High School Sweathearts Gone Wrong”. Scenarij (Peter Bratuša, Špela Levičnik Oblak), ki ga je pomagal spisati Jurij Zrnec, je zasnovan premišljeno, zelo všečna je predvsem kronološko nepopolna sinhroniziranost, kar smo letos občudovali že pri Dunkirku.

Kar se tiče igralski predstav, je potrebno bolj ali manj pohvaliti vse udeležene. Zrnecu, ki igra zatežen lik, humor kot pomagalo dobro služi tudi pri resnejših vlogah. Morda je manj prepričljiv edino med jokom, kjer ga zasenči Katarina Čas, ki se je tokrat odrezala presenetljivo dobro in ji morda filmske predstave, v katerih lahko uporablja svoj materin jezik, delajo večjo uslugo kot tujejezični filmi. Sebastian Cavazza lepo opravičuje izjavo, da ti dejstvo, da si sin igralca, pri profesionalni uspešnosti pomaga ravno toliko, kot če si sin zdravnika, in svojo delo opravi dobro. Saša Pavlin Stošić se prav tako odreže solidno, nekoliko patetičen je zgolj njen “Happy Birthday Mr. President”. Primož Pirnat, poleg Časove Bratušin znanec iz Življenja Tomaža Kajzerja, tudi tokrat ne razočara, enako pa lahko trdimo tudi za njegovo soigralko, Jano Zupančič. Na neki točki šov ukrade Branko Šturbej, ki sicer nastopa v stranski vlogi.

Izmed tehničnih prvin je poleg režije potrebno izpostaviti fotografijo in montažo, glasba pa se zdi dokaj ambientna, z zborovskim petjem “Od višine se zvrti”, ki jasno referira na Marcelovo pijano prepevanje na balkonski ograji, celo nekoliko patetična. Lepo je predstavljena nočna Ljubljana, za glavno kuliso pa ne služi njen center, temveč Šiška, s Plečnikovo Staro cerkvijo kot ključno arhitekturno prvino. V ta del prestolnice je namreč postavljeno stanovanje Marcela in Ule, zdi pa se, da je le-to za scenografijo služilo že pri snemanju Bratušine zgoraj omejene nanizanke. Druga prostora izbora sta meščanska garsonjera in hotelska soba, kljub temu, da včasih pogrešamo dogajanje izza štirih sten, pa je to za sam potek zgodbe smiselno. Morda so edinole nekoliko preveč razvlečeni posamezni prizori oz. njih scene. Zmoti še sklepni dogodek, ki se ob svoji naravi zdi za slovenski film že kar klišejski, in škoda je, da v dramah enkrat ne gre mimo tega.

Film je si je vredno ogledati v kinodvorani, predvsem je obvezen za vse ljubitelje dela Petra Bratuše in Jurija Zrneca ter za tiste, ki so že vstopili v “odraslo” dobo, v najslabšem primeru pa boste nekaj prispevali v širši sklad slovenskega filma. Je ravno prav pretenciozen, da bo všeč ljubiteljem “visoke umetnosti”, in ravno prav humoren, da se boste nekajkrat od srca nasmejali, poleg tega pa je pisanje njegove recenzije v pozitivnem smislu enostavno in, upam, hvaležno delo.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!