Ogledano: Pravi detektiv (2. sezona)
Metacritic.com6.1
Imdb,com9.2
Rottentomatoes.com6.5
Filmstart.si6.9
Pozitivno
  • Kvalitetno igranje
  • Unikatno vzdušje
Negativno
  • Poceni konec druge epizode
  • Nezanimiva prva polovica sezone
  • Opravičevanje napak prve sezone
7.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (7 Votes)
7.0

Televizijska hiša HBO je znana po tem, da premika mejnike kar se tiče produkcije dramskih serij. Že samo, če se ozremo nazaj k serijam kot so Sopranovi (The Sopranos), Skrivna naveza (The Wire) in tudi najsodobnejša med njimi Igra prestolov (Game of Thrones) so vsaka zase unikat v televizijski zgodovini in zraven zagotovo lahko prištejemo tudi prvo sezono Pravega detektiva (True Detective).

Vrhunska režija (Cary Fukunaga), zelo dobro spisani dialogi (Nick Pizzolato) in izjemne igralske predstave (Matthew McCounaghey) so tako postavili letvico nadvse visoko za izvedbo druge sezone. Od prvotne zasedbe je ostal le še ustvarjalec Pizzolato in za svoj scenarij si je zamislil nadvse zanimivo igralsko zasedbo s Colinom Farrellom, Taylorjem Kitschem, Rachel McAdams ter Vinceom Vaughnom na čelu. Dogajanje je bilo iz ruralne Louisiane prestavljeno v industrijski del Los Angelesa in režija je bila tokrat zaupana več režiserjem, med drugim tudi Justinu Linu (franšiza Hitri in drzni).

3044889-poster-p-1-true-detective-season-2

Pozor: Besedilo vsebuje spoilerje, kateri lahko vplivajo na izkušnjo ob gledanju serije Pravi detektiv.

Tako smo namesto dveh tokrat spremljali tri detektive, zagrenjenega pijanca Raya Velcora (Colin Farrell), prikritega homoseksualca s prikusom posttravmatskega stresa Paul Woodrugha (Taylor Kitsch) ter pošteno, toda zaznamovano z incidentom v otroštvu Annie Bezzerides (Rachel McAdams). Kot že rečeno je prva sezona postavila standarde izjemno visoko in težko se izognemo primerjavam, ki so visele nad letošnjo izvedbo. Dinamika med protagonistoma prve sezone je delovala vrhunsko. Na eni strani je bil unikatni Rust (Matthew McCounaghey) s svojimi globokimi iztočnicami ter preprosti in naivni Marty (Woody Harrleson). Resda je bil glavna tema pohval lik Rusta, toda šele ob drugi sezoni se je izkazalo kako pomemben je bil tudi bolj lahkoten pogled lika Martyja Harta, saj smo v drugi sezoni imeli opravka z na trenutke preveč zakompleksanimi liki, ki niso imeli trohice optimizma v sebi. Še najbolj prepričljiv med njimi je bil Farrell, ki je imel sicer malce klišejsko ozadje, toda njegov lik je bil dobro napisan in tudi igralec je izvlekel maksimum iz sebe. Resnici na ljubo je Farrell na precej višjem igralskem nivoju kot ostali soigralci npr. njegov kolega Kitsch, ki je bil nadvse pozabljiv del serije in z izjemo nekaj zanimivih prizorov ni prinesel k zgodbi nobenega presežka. Rachel McAdams je tudi nadvse solidno opravila svoje delo kot malce robata policistka, toda v širši sliki je bil njen lik precej pozabljiv.

Na drugi strani zakona je imel podobne interese kot detektivska trojica, lik gangsterja Franka Semyona, ki ga je upodobil v prvi vrsti komik Vince Vaughn. Že izbira igralca je dvignila precej prahu, saj je marsikdo dvomil, če je Vaughn dorasel dramski vlogi. Priznati je treba, da je svoje delo opravil nadvse dobro, toda ravno njegov lik je dobro zrcalo druge sezone s svojimi vzponi in padci. Tako so bili nekateri Semyonovi prizori, predvsem tisti nasilne in bolj mafijske narave, vrhunski, toda na drugi strani je pa marsikateri njegov monolog ter dialog z tudi nadvse pozabljivo in na trenutke nadležno ženo (Kelly Reily) naravnost deloval posmehljivo in skrajno manipulativno.

true-detective-season-2

Sicer je potrebno pohvaliti režijo in fotografijo, ki je na izjemno visokem nivoju in se je ne bi sramoval niti kakšen film s proračunom srednjega razreda. Tako smo lahko skozi sezono spremljali izredno lepe posnetke kalifornijskih avtocest in okoliške pokrajine, ki je prišla do izraza predvsem v finalu. Znova so ustvarjalci poskrbeli tudi za kvalitetno glasbeno podlago (pesmi Lere Lynn), ki je krasila že prvo sezono in največji preplet se je izkazal v zopet vizualno zelo lepi uvodni špici. Izstopal je tudi prizor sanjanja detektiva Velcora iz tretjega dela, ki je spominjal na samega Davida Lyncha. Resda so taki prijemi veliko bolje delovali v ruralnem okolju Louisiane prve sezone, kjer je gledalec bil dobesedno poskran v dogajanje in okolje, toda tudi kalifornijski Vinci je pustil določen pečat.

Največja težava druge sezone je bila sama rdeča nit, ki ji je gledalec stežka sledil. Zgodba je bila nadvse zmedena in zapletena, saj je vsebovala preveč likov, ki so zlahka gledalcu ušli iz spomina. Že na strani protagonistov je bil vsaj en glavni lik odveč, medtem ko smo pri osumljencih bili povsem zgubljeni. Ogromno imen in različnih situacij, od pogrešane osebe, izsiljevanja, mafijskih obračunov, prostitucije, korupcije in glavnega umora je bilo enostavno preveč, če še prištejemo zgodbe glavnih junakov in preteklost, ki jih je spremljala. Še najbolj zanimivi zgodbi sta bili ironično tudi najbolj klišejski in sicer Velcoro in njegovo zbliževanje z odtujenim sinom ter Semyonovi poskusi bežanja iz kriminala in postati legitimen poslovnež.

Kitsch

Skozi celotno sezono se je zdelo kot, da se je pisec Nic Pizzolato želel opravičiti za določene kritike prve sezone, toda po drugi strani pa potenciral tisto, kar je naredilo predhodnika vrhunskega. Tako smo iz enega turobnega in filozofskega lika, dobili kar štiri in predvsem Vaughnovemu liku to ni ležalo. Najnižja toča je zagotovo bil njegov monolog v drugi epizodi, ki je bil skrajno neumesen in takih prizorov je bilo skozi sezono kar nekaj. Rust Cohle je bil že kot sama pojava neverjeten in zato toliko bolj prepričljiv lik, medtem ko se je tukaj zdel ta prijem pri srednje rangiranem gangsterju nadvse neposrečen.

Tudi sam konec sezone se zdi nekakšno opravičevanje kritikom, saj tokrat dobimo pesimističen konec, ki je nasprotje prve sezone in edini preživeli liki so ženski (v prvi sezoni ni bilo niti enega močnega ženskega lika). Sicer je bil finale zadovoljiv, toda izveden v okviru celotne sezone in ni uspel dvigniti sezone iz sivega povprečja.

Druga sezona Pravega detektiva je tako bila po večini precejšnje razočaranje glede na predhodnika, saj scenaristu ni uspelo ustvariti nadpovprečno zanimivih likov ter tudi sam primer je bil v prvi polovici skrajno nezanimiv. Druga polovica sezone je bila kvalitetna, še posebej z nekaterimi izredno dodelanimi in napetimi akcijskiimi prizori, toda finale žal ni ponudil še stopničke več. Vse preveč je bilo pretencioznega in nenaravnega dialoga, ki je gledalca prej odbil kot pritegnil. Omeniti še velja kiks s konca druge epizode, ki se konča šokantno, toda nato se izkaže trik potencialne smrti ene glavne oseb nadvse poceni in nepotrebno za serijo tega kova. Zanimivo bo videti, če se bo Pizzolato odločil še za tretjo sezono, ki bo morda definirala njegovo kariero, ki zaenkrat razklana med genijem in muho enodnevnico.

 colin-farrell-taylor-kitsch-true-detective-season-2-set-01-1280x909

8 komentarjev

  1. just1angryman

    Zanimiv komentar. Tudi mene sta motili predvsem preveč zamotana zgodba in številni nepotrebni dia- in monologi, ki so v sočnosti kar tekmovali med seboj. Kot plus bi izpostavil predstavi Colina Farrella, ki je bil zame pozitivno presenečenje, ter Vincea Vaughna, od katerega sem solidno predstavo pričakoval, ter ponovno odlično uvodno špico. Menim, da so bila glavni razlog za razočaranje prevelika priakovanja zaradi uspeha prve sezone. Gledano kot celota druga sezona seveda ne pride blizu prvi, kljub temu pa mislim, da ne gre za slab izdelek in da je treba ustvarjalcem dati še eno priložnost.

    Odgovori
    • Jure Konestabo
      Jure Konestabo

      Se popolnoma strinjam s tabo. Zagotovo ne gre za slabo sezono, saj je že samo na HBO tudi kar nekaj precej slabših serij, da ne omenjam kakšnih drugih televizijskih hiš. Je pa definitivno k večji grenkobi pripomogla izjemna prva sezona, toda tudi druga sezona je imela svoje kvalitete.

      Odgovori

Napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.