Ogledano: Posledice (2018)
IMDB.COM7.2
ROTTENTOMATOES.COM6
FILMSTART.SI8.2
POZITIVNO
  • realističen prikaz stanja sistema
  • odlična igra celotne zasedbe
  • suverena režija
7.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
9.7

Posledice Consequences 2018 posterNaslov: Posledice
Premiera: 18. oktober 2018
Žanr: drama
Država: Slovenija
Igrajo: Matej Zemljič, Timon Šturbej, Gašper Markun
Režija:  Darko Štante


OPIS:

Osemnajstletni Andrej (Matej Zemljič) je zaradi težavnega vedenja poslan v vzgojni mladinski zavod, kjer spozna Željka (Timon Šturbej), ki je neformalni vodja tamkajšnjih fantov. Andrejeva vključitev je sprva seveda težavna, saj je novinec, a ker vse več časa preživlja z Željkom in njegovo družbo, ki ga tudi sprejmejo kot novega člana, se hitro udomači z internimi pravili doma. Andrejeva navezanost do Željka hitro prerašča v globlja čustva, da odnos med njima postaja toksičen, pa je žal jasno vsem, razen Andreju …


FILMSTART. RECENZIJA:

Da je v Sloveniji v letu 2018 film dvignil toliko prahu zaradi odkritega tematiziranja gejevskega odnosa, je pravzaprav žalostno in dokazuje, kako daleč za ostalo evropsko kinematografijo caplja slovenska. Posledice namreč veljajo za prvi slovenski gejevski film. LGBTQ+ liki so bili v domači produkciji seveda prisotni že prej, a so običajno karikature samih sebe in kot zbirka stereotipov služijo le cenenim humornim vložkom, ki so običajno zgolj tragični in žaljivi, nikakor pa ne zares smešni. Za večji premik je zagotovo zaslužna Gazvodova Dvojina (2013), ki ni le na topel in suveren način prikazala vznik ljubezni med dvema dekletoma, ampak je preprosto tudi eden boljših sodobnih slovenskih filmov. V doseženem je sicer precej podoben Posledicam, saj oba svoje homoseksualne like prikažeta povsem enakovredne heteroseksualnim. Oboji se namreč ubadajo z enakimi problemi in njihova spolna usmerjenost ni nekaj, kar bi jih nepreklicno definiralo. To je seveda povsem logično, a v naših filmih je potrebno take stvari očitno dodatno poudariti.

Posledice

Tina in Iben v Dvojini se skozi spoznavanje ena druge dotakneta tudi lastne spolne usmerjenosti, predvsem zato, ker se Tina identificira kot lezbijka, Iben pa je »vseeno, katerega spola je druga oseba, če se z njo počuti lepo«. Andrej in Žele, kot Željka kličejo znanci, se o tem nikoli izrecno ne pogovarjata, njuna medsebojna naklonjenost zaživi le v kratkih izbruhih, stran od pogledov ostalih, po njenem koncu pa je pometena pod preprogo in postane tabu tema. Medtem ko Andrej njuno skrivnost doživlja kot nekaj intimnega, nekaj, kar ju na skrivaj povezuje, pa je resnica seveda drugačna in gledalcu je to jasno od vsega začetka. Za Željka je namreč afektiranost potrošna roba z rokom trajanja do naslednjega dima, za katerega je pripravljen tudi prek trupel. Njuna vez se na koncu izkaže še za enega izmed razlogov, zaradi katerega je Andrej stigmatiziran, izločen iz družbe in vržen v brezno brez dna, kar deluje kot kritika ozkoglednosti družbenega prostora, v katerem odrašča.

Zanimivo je, da film ne zavzame nadrejenega pogleda in ne poudarja toliko odpovedi sistema – čeprav je jasno prikazano, da je ta daleč od idealnega in ni v stiku z dobrobitjo posameznika –, ampak se bolj sprašuje, kaj se dogaja, ko posameznik vztrajno zavrača prav vsako možno pomoč, ki mu je ponujena. Andreja srečamo ob vstopu v zavod; ni povsem jasno, kje tiči vzrok njegovega upiranja avtoriteti in odklonilnemu vedenju, saj se njegova starša trudita spraviti ga na pravi tir, a ju on kar naprej odriva. Edini pravi odnos, ki ga je Andrej sposoben razviti, je s svojo domačo živalco, podgano Fifi. Šele takrat, v njunih skupnih prizorih, ko se razneži, pokaže svoj pravi, notranji jaz in dokaže, da ni nič drugega kot le zmeden otrok, ki je zašel s poti in se v svetu, v katerega je prehitro pahnjen, ne znajde povsem dobro.

Posledice 2018

Kar težko je verjeti, da so Posledice Štantetov prvi režijski in scenaristični celovečerec, saj se ga je lotil izredno suvereno in prepričljivo. Njegov slog tematiki primerno rahlo meji na dokumentarističnega, kot bi kamera (za katero je stal Rok Nagode) bila le tihi spremljevalec kaotičnega izseka življenja problematičnega najstnika. Prizori so posledično hladni in se glede pokazanega ne opredeljujejo, kar daje filmu še bolj realističen pridih, vse skupaj pa je podprto še s skrbno izbrano in učinkovito glasbeno spremljavo. Vesna za najboljšo režijo zato ni presenetljiva, njegov talent pa so opazili tudi na festivalu v Torontu, kar je filmu omogočilo tudi ameriško kinematografsko distribucijo. Končni izdelek je v svojem kontroverzno pristnem pristopu precej podoben ameriškim filmom, kot so denimo Mularija (Kids, 1995, rež. Larry Clark), Nore in svobodne (Girl, Interrupted, 1999, rež. James Mangold), ali pa kasnejšim Spomladanskim žurerkam (Spring Breakers, 2012, rež. Harmony Korine), ki vsi po vrsti prikazujejo, kaj se dogaja, ko je posameznik v svoji najranljivejši življenjski fazi, adolescenci, prepuščen sam sebi. Štante je sicer tudi sam zaposlen v mladinskem zavodu, kar mu je omogočalo, da je stanje opazoval od blizu.

Da v filmu ni na žalost tradicionalno slovenske lesene igre je dokaz, da je režiserju uspelo zbrati tudi odlično igralsko zasedbo, kjer najbolj preseneti ravno glavni antipar. Zemljič uspešno interpretira Andrejevo kompleksnost in je odličen tako v prikazu njegove čustvene kot tudi divje strani, kar gledalcu omogoča vpogled v junakov razvoj (oziroma bolje rečeno,  v njegovo osebnostno »nazadovanje«). Na drugi strani Šturbejev Žele poskrbi za številne nepričakovane humorne vložke, hkrati pa je s svojim zastrahovanjem, manipulacijo in nasiljem preprosto srhljiv. Za njima ne zaostaja niti stranska zasedba, ki prav tako ustvari plastične like, ki niso v filmu zgolj za to, da podpirajo glavni tandem. Scenarij uspešno prevede tudi govorico mladih v filmski jezik, kar je zanka, v katero se ujame tudi marsikateri veteranski režiser – knjižna slovenščina je namreč za film povsem neprimerna, saj deluje pretirano teatralično, po drugi strani pa tudi pretiran sleng deluje prej smešno kot živo. Štantetovi liki že s svojo govorico tako povedo marsikaj o sebi.

Posledice Consequences

Posledice se končajo udarno, gledalca privlečejo do roba sedeža in ga tam tudi pustijo. Finalni prizor ostane z nami še dolgo po ogledu, ironično pa njegovih posledic, ki vsekakor bodo, ne dočakamo. Štante nam privošči le še odjavno špico povsem brez glasbene spremljave, pri kateri lahko slišimo le še brenčanje lastnih misli.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me