Ogledano: Pokliči me po svojem imenu (2017)
Metacritic.com9.5
Imdb.com8.4
Rottentomatoes.com9.8
Filmstart.si7.7
Pozitivno
  • igralske predstave (Timothée Chalamet)
  • prikaz iskrene ljubezni
  • zaključni očetov govor
Negativno
  • razvlečen tempo
  • LGBT tematika zakrije določene praznine
8.9Skupna ocena
Ocena bralcev: (5 Votes)
9.9

Naslov: Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name)
Premiera: 8. 11. 2017 (LIFFe)
Žanr: romantična drama
Država: Italija, Francija, ZDA
Igrajo: Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg, Amira Casar
Režija: Luca Guadagnino


OPIS:

Sedemnajstletni Elio (Timothée Chalamet) s starši preživlja počitnice v družinski hiši na severu Italije. Skozi vroče dni se prebija s poslušanjem glasbe, branjem knjig in plavanjem. Nekega dne njegov oče v vilo pripelje novega asistenta, postavnega Američana Oliverja (Armie Hammer). Elio je sprva hladen do gosta, a začne hitro preživljati vse več časa z njim. Elio in Oliver postopoma razvijeta vse bolj intimen odnos in kmalu postane jasno, da bolj kot gre poletje h koncu, močnejša je privlačnost med mladeničema …


FILMSTART. RECENZIJA:

Osemdeseta, najstniki, lahkotno poletje, new wave radijske uspešnice, vožnja s kolesi … Ne govorimo o priljubljeni seriji Stranger Things (2016 – ), toda o filmu Pokliči me po svojem imenu, ki je odprl letošnji Liffe. Italijanski režiser Luca Guadagnino nas je podobno kot pri svojem predhodniku Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015) popeljal v italijanski Mediteran in znova razvnel strasti med protagonisti.

Pokliči me po svojem imenu je po Adelinem življenju (La vie d’Adèle, 2013), Carol (2014) in Mesečini (Moonlight, 2016) namreč še ena v vrsti izjemno hvaljenih LGBT zgodb, ki zadnje leta tudi žanjejo najpomembnejše filmske nagrade (Zlata palma, oskar …). Ta v ospredje potisne mladega Elia, ki je pri svojih sedemnajstih letih ravno v tistem kočljivem obdobju odraščanja, ko se začne soočati s svojo seksualnostjo. S svojim stasom je priljubljen tudi pri pripadnicah nežnejšega spola, toda zagleda se v prišleka Oliverja, ki se med poletjem preseli v njihovo družinsko vilo na italijanskem podeželju. Protagonista upodobi mladi Timothée Chalamet, nekateri se ga lahko spomnite iz Medzvezdja (Interstellar, 2014), ki popolnoma zablesti v filmu in nakaže, da bi lahko šlo za eno večjih igralskih imen v prihodnosti. Zelo dober je kot ranljiv in na trenutke tudi predrzen mladenič ter kot kaže poseduje izrazit dar za prepričljivo točenje solz. V tistih bolj čustvenih momentih filma ni mogoče prepoznati nikakršnega pretvarjanja in njegova predstava na trenutke briše mejo med filmom in resničnostjo. Zasenči tudi veliko slavnejšega Armieja Hammerja, ki pa resnici na ljubo do sedaj še ni kdo ve kako navdušil in je pravzaprav ta vloga ena močnejših v karieri hollywoodskega zvezdnika.

Toda Chalametova predstava je samo en delček pristnosti, ki jo poseduje film. Njegov režiser Luca Guadagnino dodobra izkoristi naravo svoje domovine in film se bo zagotovo udeleževal lestvic najboljših poletnih filmov ipd. Kljub temu, da se film dogaja v osemdesetih, se spretno otepa prikladnih popkulturnih referenc, ki jih dandanes lahko najdemo tudi v tistih bolj indie filmih (v mislih imamo lanski Sing Street), toda na drugi strani pa postreže s kopico drugačnih namigov in nekateri med njimi so veliko bolj očitni, medtem ko drugi precej manj. S prvim mislimo predvsem na dotično sadje, ki bo našlo mesto v filmski zgodovini po zaslugi enega izmed prizorov filma. Ob tem je potrebno pohvaliti tudi scenarij, ki z določenimi skritimi namigi napove prihajajoče dogodke, vrhunec je pa zagotovo čudovit očetov govor ob koncu filma, ki ga uprizori vedno dobri Michael Stuhlbarg (Steve Jobs, Zresni se!).

Toda slednji je poleg Chalametove predstave žal eden redkih zares izvrstnih momentov filma, ki se na žalost pretirano vleče. Igralni čas sicer sega le malce preko dveh ur, toda ob ogledu filma sem občutil kot da se bližamo že tretji. Resda je tempo mnogokrat prvina, ki je subjektivne narave, toda vse do zadnjih prizorov je bilo ob filmu mogoče čutiti nekakšno praznino. Slednje je posledica tudi tematske osiromašenosti filma, saj gre pravzaprav le za ljubezensko zgodbo, teh pa je bilo v zgodovini filma že ogromno. Morda je nehvaležno in celo klišejsko film primerjati z Mesečino, toda slednja je že samo v pripovedovanju zgodbe bila veliko bolj navdahnjena, obenem pa je bilo v Jenkinsovemu celovečercu mogoče zaslediti tudi teme odraščanja v groznih socialnih okoliščinah, protagonistov težaven odnos z materjo in samo okolico … Pokliči me po svojem imenu pa spremlja kopico višje izobraženih in premožnejših tujcev, ki uživajo poletje v pregrešno dragi vili. Želim povedati, da če bi odstranili LGBT tematiko, bi v filmu ostalo precej manj vsebine in tudi nekateri prizori bi sprožili veliko bolj negativne reakcije, če bi šlo za heteroseksualno romanco.

Romantična drama tako poseduje mnoge elemente, ki so vredni občudovanja, toda kljub temu pusti praznino, ki loči dobre filme od odličnih. Pokliči me po svojem imenu nad površje povprečja močno dvigneta predvsem igralska predstava Timothéeja Chalameta, ki je pravcato odkritje filma, in zaključek, ki doda tisto prepotrebno čustveno noto. Toda boljši tempo bi poskrbel, da beseda povprečje v tej recenziji sploh ne bi bila omenjena.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!