Ogledano: Plazenje (2019)
METACRITIC.COM6.1
IMDB.COM6.7
ROTTENTOMATOES.COM8.3
FILMSTART.SI6.9
POZITIVNO
  • suspenz
  • prepričljivi aligatorji
NEGATIVNO
  • obvisi med realističnim in za lase privlečenim pristopom
7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Plazenje (Crawl)
Premiera: 18. julij 2019
Žanr: akcijski triler, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Morfydd Clark
Režija: Alexandre Aja


OPIS:

Kljub napovedanemu orkanu pete kategorije se izkušena plavalka Haley (Kaya Scodelario) odpravi domov iskat pogrešanega očeta (Barry Pepper). Najde ga poškodovanega v kleti njihove nekdanje družinske hiše, ki jo hitro zaliva poplavna voda, preplašena oče in hči pa se ne zavedata, da v njej plava še nekaj hujšega – krvoločni aligatorji.


FILMSTART. RECENZIJA:

Zadnje čase se zdi, da skorajda ni filmskega poletja brez filma o takšni ali drugačni nevarnosti, ki na nas preži iz narave. Mati narava je pač lahko brutalna in grozljiva, pogosto veliko bolj od še tako divje fikcije. Navali podobnih filmov niti niso nenavadni, poletje je čas, ko so gledalci veliko bolj nagnjeni k impulzivnem kupovanju vstopnic iz povsem banalnih razlogov, tudi če zgolj zaradi tega, da se ohladijo v klimatiziranem prostoru v odmoru med nakupovanjem. Povsem jasno je, da bodo takrat veliko raje izbrali kakšno superherojsko akcijo, ali pa, kot je v primeru pričujočega filma – adrenalinsko grozljivko o floridskih aligatorjih.

Pogosto gre za zmazke, polne (slabo) računalniško generiranih podob, za lase privlečenega osrednjega zapleta in zvezdniške zasedbe, s katero se nam skušajo filmarji (neuspešno) odkupiti. Dober primer je lansko skrpucalo Megalodon: Predator iz globin (The Meg, 2018, rež. Jon Turteltaub), v katerem je Jason Statham pomeril moči s preživelo prazgodovinsko pošastjo. Očitne plehkosti takim filmom ne zamerimo, saj gre, kot že omenjeno, predvsem za bolj ali manj zabavno spremljavo hitrejše konzumacije preslane pokovke, srkanja gaziranih pijač in  prijetnega hlajenja. Vsake toliko pa v dvorane nanese živalsko grozljivko, ki k temi pristopi resneje in je končni izdelek zelo kakovostno poletno kratkočasenje, h kateremu se radi vračamo. Spomnimo se Nevarnosti iz globine (The Shallows, 2016, rež. Jaume Collet-Serra), ki je združila izkušenega režiserja, izvrstno glavno igralko (Blake Lively), navdušujoče posebne učinke in visoko dozo adrenalina, ki nam je pognal kri po žilah. Ob vsem tem pa so sledili še nebeški estetski posnetki širnega oceana v vsej svoji raznobarvnosti, ki jo premore, da gledalcu ob koncu filma ni bilo več povsem jasno, ali bi moral od morja bežati, ali pa se pognati naravnost vanj. Vsi ti filmi seveda največ dolgujejo Spielbergovi starešini Žrelu (Jaws, 1975), a morda je Plazenje vseeno najpravičneje primerjati z ostalimi krokodilskimi/aligatorskimi filmi.

Najbolj uspešno je verjetno še vedno Mirno jezero (Lake Placid, 1999, rež. Steve Miner), kjer je gigantski krokodil skušal pohrustati Bridget Fonda, Billa Pullmana, Oliverja Platta, Brendana Gleesona in celo Betty White v eni svojih bolj odštekanih vlog. Komična grozljivka je postregla s kar nekaj zapomnljivimi prizori, prepričljivi pa so bili tudi učinki, ki so oživeli luskaste grozoviteže. Plazenje se morda bolj osredotoči na zvezdniško ekipo v ozadju – režiser Alexandre Aja je eden od začetnikov t. i. francoskega novega vala grozljivk, producent Sam Raimi je ustvaril filme Zlobni mrtveci (Evil Dead) in režiral izvirno Spider-Manovo trilogijo (2002-2007), v glavni vlogi pa bodo nekateri, beri: mlajša generacija, prepoznali Kayo Scodelario.

Plazenje že z napovednikom izdaja, da sta Aja in Raimi lahkoten poletni film podložila z resnejšimi toni, a na žalost končni izdelek obvisi med dvema skrajnostma. Po eni strani ga namreč zaradi še zmeraj številnih za lase privlečenih prizorov težko jemljemo tako resno, kot si film želi, po drugi pa ga ravno realističen pristop omejuje, da bi si z aligatorji dal pravega duška. Igralci so sicer prepričljivi, plenici dovolj strašni, film pa postreže s kar nekaj srhljivo neprijetnimi prizori. Haley se z ranjenim očetom znajde v živce parajočih zagatah, ob vsem tem pa jima po življenju strežeta še podivjani orkan in seveda nepredvidljiva voda. Tokrat protagonisti namreč ne vstopajo neposredno v naravo, režiser z zanimivim kaveljcem v zgodbi poskrbi, da narava vdre v njihov dom. In to stori silovito.

Glavna junakinja je namreč izkušena plavalka, s čimer je povezana tudi njena predzgodba, ki se gledalcu razkrije skozi zgodbo, in to je njena glavna super moč, a žal je to preprosto premalo, da bi gledalci zares kupili dejstvo, da se je z ranjenim očetom sposobna postaviti po robu celi skupini lačnih zveri, kar popolnoma izniči želen realistični pridih. Se pa izdelku pozna sodelovanje ljubiteljev gravža Aje in Raimija, saj film ne skopari z učinkovito krvavimi prizori in ko enkrat prestavi v višjo prestavo, gledalca zagotovo potisne do roba sedeža.

Plazenje ni ravno film, zaradi katerega bi razvili fobijo pred manjšimi ali večjimi mlakami, kot to uspe (celo slabšim) filmom z morskimi psi v vlogah glavnih negativcev, a če smo iskreni, gre to pripisati tudi dejstvu, da so napadi morskih psov kljub vsemu še zmeraj pogostejši in odmevnejši kot so napadi aligatorjev (in/ali krokodilov). Priznati pa je treba, da je končni izdelek dovolj napet, dinamičen in preprosto zabaven film, od katerega se ne bomo odplazili zaradi dolgčasa in glede na precej enolično ponudbo, s katero nas zadnje čase hrani Hollywood, je tudi to precejšen dosežek.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me