Ogledano: Petdeset odtenkov svobode (2018)
Metacritic.com3.4
Imdb.com3.6
Rottentomatoes.com1.1
Filmstart.si2.1
Pozitivno
  • boljša igra glavnih igralcev
Negativno
  • neizviren zaplet
  • osnovnošolski dialogi
  • nekoristne stranske zgodbe
2.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
3.6

Petdeset odtenkov svobodeNaslov: Petdeset odtenkov svobode (Fifty Shades Freed)
Premiera: 7. 2. 2018 (Slovenija)
Žanr: romantična drama
Država: ZDA
Igrajo:  Dakota Johnson, Jamie Dornan, Hugh Dancy, Eric Johnson, Jennifer Ehle, Luke Grimes, Rita Ora, Victor Rusak
Režija: James Foley


OPIS:

Anastasia in Christian se po poroki počasi začenjata navajati na skupinsko življenje. Nagajivost tu, nagajivost tam, popuščanje tu in popuščanje tam. Naenkrat pa se začne v njuno življenje vmešavati Anin bivši šef, ki mu nikakor ne uspejo določiti motiva.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pričakovanja so ena taka zelo čudna reč. Na primer. Včasih lahko že majhen namig o filmu, najsi bo pozitiven ali negativen, prihajajoč s spleta ali prijateljevih ust, postavi pričakovanja gledalcev na povsem nerealen nivo. Ob ogledu se lahko nato razkorak med videnim in pričakovanim odrazi v precej manjšem užitku ob ogledu in s tem tudi slabšem mnenju in dojemanju filma. Čeprav gre v večini primerov predvsem za situacijo, ko zaradi predhodnih pričakujemo od filma več, kot nato prikaže, pa očitno zadeva deluje tudi v obratni smeri. Ko pričakuješ nov najslabši film leta, nato pa pride na platno le zelo slab izdelek.

Nekaj takšnega bi lahko rekli tudi za letošnji, in hvala bogu tudi zadnji, del trilogije Petdeset odtenkov. V štirih letih so uspeli na platna spraviti vse tri filme in samo s prvima zaslužiti preračunanih slabih 800 milijonov evrov. Ko bo zaključena distribucija zadnjega, bi izkupiček znal zrasti prek milijarde. Sedaj lahko le upamo, da pravic za vse skupaj ne odkupi kakšen pretenciozen filmski studio, ki bi nam v naslednjih (deset)let(j)ih kanil servirati še nebroj odvrtkov za vsakega Aninega telesnega stražarja in Christianovo tajnico posebej ter po možnosti tudi kakšne podrobneje razdelane serije o prigodah v upravnem odboru Grey’s Inc.

 Dakota Johnson Jamie Dornan Eric Johnson Petdeset odtenkov svobode Fifty Shades Freed

Ustvarjalci se glede strukturiranja dialogov očitno niso naučili prav nič novega že od prvega dela, ko smo v naši prvi recenziji franšize – Petdesetih odtenkov sive zapisali: “Dialog je nadvse medel in klišejski, pogovori med glavnima junakoma večinoma vključujejo eden, največ dva stavka pred izmenjavo s sogovorcem.” Navedena trditev še vedno drži, saj pogovori kar buhtijo od enovrstičnic, ki poudarjajo gledalcem popolnoma očitne stvari. To likom stori bore malo koristi, kvečjemu le izpostavi njihovo nedojemljivost za svet in situacije okrog njih ter s tem poudari njihovo enoplastnost.

Vloge so tudi tokrat zasedli znani obrazi. Dakota Johnson in Jamie Dornan sta skočila v in iz spodnjega perila g. in ge. Grey, Eric Johnson v hlače antagonističnega (psihotičnega) ljubosumneža Jacka Hyda, Rita Ora in Luke Grimes pa v kožo brata glavnega posvojenca v zgodbi (gledam tebe Christian). Na tem mestu gre nameniti nekaj spodbudnih besed obema glavnima igralcema, ki sta to pot, za razliko od prvih dveh delov, sprožila precej manj zaskrbljenih odzivov gledalcev na svoje igranje. Vzrok temu bi lahko pojasnili z morebitnimi dodatnimi urami igranja v preteklem letu ali pa dejstvu, da smo ju v igranih vlogah že malce bolj vajeni in sta primerno ustrezala našim pričakovanjem.

Eric Johnson Petdeset odtenkov svobode

Za razliko od igre Dornana in Johnsonove pa napredka ni videti pri delu snovalcev zgodbe, saj je glavni zaplet preveč linearen in ne ponuja kakšnega dodatnega pojasnila, stranske zgodbe pa prav tako ne služijo k razjasnitvi glavnega problema, ampak so večinoma le same sebi namen. Najbrž ni potrebno poudarjati, da si filmi pogosto vzamejo celo preveč svobode pri spremembah v zgodbi ampak temu tukaj ni tako. Veliko stranskega dogajanja na koncu sploh ni pojasnjenega, kot na primer dogajanje z zvezo Christianovega brata ali vključitev arhitektke Gie (Arielle Kebbel) in njene (ne)opazne vloge pri prenovi novega doma Greyjevih mladoporočencev.  Slabo tempiranje neprepričljive osnovne zgodbe o grožnji ljubosumnega bivšega šefa in neutemeljenih stranskih vložkov ne ponudi primernega stopnjevanja do vrhunca in njegove razrešitve, kar se na koncu razvodeni v precej antiklimatičen zaključek.

Tudi vsi tisti, ki so si drznili ob napovedi niansaste franšize pričakovati erotičen paket, ki bo v kinematografe prinesel nov nivo čutnosti in opolzkosti, bodo v večinskem delu razočarani. Zadeva je v svojem nadvse agresivnem marketingu obljubljala veliko, dostavila pa bore malo. Ko bi vsaj postavila solidne okvirje, ki bi jih lahko gledalke (in gledalci) zapolnili z lastno domišljijo, pa jim niti to ni uspelo ravno najbolje. Lažje bi ugibali s čim se ukvarja Grey’s Inc., da je lahko omogočilo Christianu vse te bogataške pritikline.

 Dakota Johnson Petdeset odtenkov svobode

Petdeset odtenkov svobode sicer na splošno deluje bolj sproščeno kot prva dela in želi z nekaj šaljivimi vložki od resne posteljne dominance vse skupaj prenesti bolj na sproščen humoren nivo. Po drugi strani pa ravno s tem izgubi še tisti potencial, ki ga je mogoče skrival nekje globoko v predelih, kamor seže samo največji od ritnih čepov iz Greyjeve rdeče sobe. S to sproščenostjo še največ pridobi Anastasia, ki se izkaže za precej bolj odločno, sedaj ko je nastopila novo vlogo ge. Grey, vendar pa se ob vsem tem samo še bolj približa povprečni romantični komediji (in na trenutke se spogleduje tudi z žanrom trilerjev) in izgubi svojo posebnost.

O avtorju

Nik Rus
Copy Writer

Človek tisočerih zanimanj in interesnih dejavnosti, ki si v svojem življenju z veseljem ogleda tudi kakšen film. Zaslug za veselje do pisanja pa ne pripisujem svoji srednješolski profesorici slovenščine.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me