Ogledano: Petdeset odtenkov črne (2016)
Metacritic.com2.8
Imdb.com3.5
Rottentomatoes.com0.8
Filmstart.si1
Negativno
  • Grozen humor
  • Rasni stereotipi
  • Vsaka minuta filma zelo neprijetna
2Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
2.5

50 SHADES OF BLACK B1 SLO.indd
Naslov:
 Petdeset odtenkov črne (Fifty Shades of Black)
Premiera: 3. 2. 2016 (Slovenija)
Žanr: komedija
Država: ZDA
Igrajo: Marlon Wayans, Kali Hawk, Mike Epps, Jenny Zigrino
Režija: Michael Tiddes


OPIS:

Mlada neizkušena študentka Hannah (Kali Hawk) spozna bogatega poslovneža Christiana (Marlon Wayans) in med njima preskoči iskrica. Toda Christian ni to, kar se zdi na prvi pogled. Njegove neobičajne seksualne navade postavijo njuno zvezo na težko preizkušnjo. Film je parodija svetovne knjižne in filmske uspešnice Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey).


FILMSTART. RECENZIJA:

Malokdo na planetu, ki sliši na ime Zemlja, še ni slišal za knjižni fenomen Petdeset odtenkov sive. Kvalitete knjige ne bomo omenjali, ker je tu govora o filmih, toda lansko leto je dolgo pričakovana filmska adaptacija prvega dela trilogije knjig avtorice E. L. James pri kritikih naletela na nadvse mlačen odziv in ni bilo malo lestvic, ki so film postavile na sam vrh družbe najslabših leta. Še pred napovedanim nadaljevanjem pa je bila gledalcem servirana parodija s strani Marlona Wayansa (Film, da te kap, Bela modela) in njegove družinske produkcijske hiše, ki si jo deli s svojimi brati. Resnici na ljubo je žanr parodije v veliki krizi in dolgo ni bilo filma, ki bi kolikor toliko navdušil tako kritike kot gledalce. Petdeset odtenkov sive je ponudil lepo priložnost. Je bila izkoriščena?

Načeloma se v recenzijah najprej lotimo pozitivnih stvari in tudi tokrat se bomo držali pravil. Filmu uspe poustvariti sete in nekaj prizorov originalnega filma ter je produkcijsko na spodobnem nivoju. Tako ne zasledimo kakšnih očitnih napak, ki so nastale med snemanjem ali zaključno obdelavo. A tu se vse pozitivno konča. Petdeset odtenkov črne je še ena v vrsti poraznih parodij, ki so polne obupnega humorja, prežetega z rasizmom, stereotipi in milo rečeno – primitivizmom. Z izjemo nekaj res redkih trenutkov, ki malce vzpodbudijo hihitanje, a so že čez nekaj časa poteptani z novo izjemno “duhovito” stereotipno šalo, je zelo težko najti kakršen koli užitek. Seveda se Petdeset odtenkov črne loti tudi nekaterih drugih filmov in trenutnega družbenega dogajanja, parodijam primerno pa se tudi tokrat ozremo k nekaterim zdaj že znamenitim prizorom, ki so nas navduševali zadnja leta. Tako ni prizaneseno niti nekaterim odličnim filmom, kot sta Ritem norosti (Whiplash) in 00:30 – Tajna operacija (Zero Dark Thirty), za katera je kar žaljivo, da sta bila omenjena v istem odstavku kot omenjena parodija.

A28P4081.CR2

Danes je zelo aktualna debata o diskriminaciji, predvsem temnopoltega dela filmskega industrije, saj med nominiranci za letošnjo podelitev oskarjev ni niti enega temnopoltega igralca ali režiserja. Posledično nekateri zvezdniki pozivajo k bojkotu prireditve, ki se bo odvila konec meseca. Slišati je pritožbe, da mnogi nadarjeni ustvarjalci nimajo priložnosti ustvarjati filmov in da igralci na svoj naslov ne prejemajo kvalitetnih vlog, podkrepljenih z dobrim scenarijem. O tej temi bi se sicer dalo razpredati na dolgo in široko, toda poraja se vprašanje, kako je lahko Petdeset odtenkov črne s svojim scenarijem dobil zeleno luč pri studiih? Seveda je prvi odgovor denar, saj so zadnja leta parodije le sredstvo za unovčenje uspeha velikih uspešnic. To je žal tudi edini odgovor na vprašanje. Ogromno temnopoltih filmarjev, kot je npr. Steve McQueen (Sramota, 12 let suženj), se v svojih filmih loteva nadvse resnih tem in se jih obenem trudi predstaviti svetu, toda na drugi strani je v najnovejši Wayansovi pogruntavščini uporabljen prav vsak rasni stereotip, ki si ga lahko zamislimo. Uspe ji podreti vse, za kar se pravi filmarji trudijo, in namesto, da bi sredstva raje podelili nekomu s pristno in zanimivo idejo, smo gledalci dobili film, katerega igralni čas je eno veliko mučenje, primerljivo s tistim, ki ga je bila lansko leto deležna Dakota Johnson. Will Smith in ostala kompanija, ki poziva k bojkotu oskarjev, bi se morda morala ozreti v zrcalo in poleg akademije obsoditi tudi skrajno žaljive filme, kot je Petdeset odtenkov črne. Seveda niso le temnopolti tisti, ki snemajo obupne komedije, toda vsaj ne pljuvajo v lastno skledo.

Proti koncu se film direktno ponorčuje tudi iz knjižne uspešnice, saj Christian svojo boljšo polovico kaznuje z glasnim branjem predmeta parodije, toda ironično bi si marsikateri gledalec v tistem trenutku raje želel gledati originalni film, ki po 92-ih minutah Wayansovega izživljanja nad gledalci izpade skorajda manjše umetniško delo. Vsem sovražnikom knjižnega (in filmskega) fenomena odsvetujemo ogled kljub radovednosti, saj med njem ne bodo našli zadovoljstva, tako kot ne izgubljenega časa, ki mu je bil namenjen. Po tem grozodejstvu Marlonu Wayansu ne bi smela biti zaupana niti parodija triminutnega napovednika, kaj šele celovečernega filma.

A28P7485.CR2

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me