Ogledano: Pepermint: Angel maščevanja (2018)
METACRITIC.COM2.9
IMDB.COM6.6
ROTTENTOMATOES.COM1
FILMSTART.SI5.6
POZITIVNO
  • prikaz pokvarjenega sistema
  • učinkovit humor
  • krvavi prizori
NEGATIVNO
  • slabo razviti liki
  • neizkoriščen potencial scenarija
  • amaterska montaža
4Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Pepermint: Angel maščevanja
Premiera: 27. september 2018
Žanr: akcijski triler
Država: ZDA, Hong Kong
Igrajo: Jennifer Garner, John Gallagher Jr., John Ortiz
Režija: Pierre Morel


OPIS:

Riley North (Jennifer Garner), sprva povsem običajni mami, se življenje obrne na glavo, ko ji hladnokrvno ubijejo hčerko Carly (Cailey Fleming) in moža Chrisa (Jeff Hephner). Ko jo na cedilu pusti tudi sistem, se odloči pravico vzeti v svoje roke.


FILMSTART. RECENZIJA:

Prijetno visoke temperature so dokaz vztrajanja indijanskega poletja, očitno pa so enako vztrajni tudi poletni filmi. Tudi pričujoči je eden teh, saj zvesto sledi formuli. Čustvena zgodba, nekaj spoliranih akcijskih scen, obvezne eksplozije in super heroj v glavni vlogi. Riley North sicer ni ravno super herojka, a so njene sposobnosti, ko se enkrat prelevi v angela maščevanja, skorajda na meji mogočega.

Beseda, ki morda najbolje opiše Pepermint, je “preprostost”. V središču imamo namreč precej preprosto zgodbo o maščevanju, prečiščeno vseh nepotrebnih (in občasno tudi potrebnih) okraskov. To dovoljuje scenariju, da dobro prikaže peklenski boj zlomljene matere s pokvarjenim sistemom, ki ne dopušča človeškosti, saj je smrt bližnjega namreč le kolateralna škoda, ki bi jo morala Riley pač na takšen ali drugačen način prebaviti in ob tem biti vsem ostalim v čim manjše breme. Sicer ne tako izviren scenarij ponuja ogromno možnosti za potop v globine doživljanja izgube in nemoči ob naraščajoči korupciji pri posameznikih, ki naj bi nas ščitili, a se po uvodni zasnovi žal raje odloči za akcijo in zaplete na prvo žogo ter s tem uniči soliden potencial.

Boleče očitno je, da je režiser film snemal zgolj z mislijo na katarzični finalni obračun z glavnim zlikovcem, saj mu ni povsem jasno, kako na suveren in koherenten način povezati zgodbene loke ter like pripeljati do razpleta. Pričnimo s povsem trapasto izbiro montaže, pri kateri zelo zmotijo hitri preskoki in prebliski pri številnih prizorih, kar bolj spada v kakšno videoigro ali videospot, v filmu pa deluje ceneno, še posebej, ko so taisti učinki uporabljeni tudi pri čustveno nabitih prizorih. Liki so povsem nerazviti, njihovo ozadje je skorajda neobstoječe, tako da je še bolj nerazumljivo, zakaj se režiser ni bolj poglobil v čustva, ki jih mati ob smrti otroka in partnerja doživlja. Že sam prizor njune smrti je nekako uničen s klišejskimi počasnimi posnetki, kasneje pa nam je zgolj prek besed drugih likov razloženo, da je bila Riley v komi in njenemu neposrednemu odzivu na tragedijo v resnici sploh nismo priča. Ta pristop Garner oropa vsakršne priložnosti, da bi dostavila boljšo interpretacijo lika, usluge ji ne dela niti odločitev za petletni časovni preskok po glavnem dogodku, ki ostane povsem izven dogajanja na zaslonu. Nekoč povsem običajno gospodinjo resda napaja nepredstavljiv bes in sovraštvo, a to ne pojasni, kako se kar čez noč prelevi v neustavljivo fatalko, ki ropa, ubija in se uspešno skriva pred roko pravice, ne da bi naredila eno samo napako. Poleg tega Riley opravi z večino zlikovcev, ki smo jih gledalci pred tem dejansko spoznali, izven posnetega dogajanja – in to ni spoiler! – tako da nam je za vse druge skorajda vseeno, celo za glavnega negativca, saj jih prvič srečamo šele v drugi polovici filma. Moralna šahovnica je seveda povsem tipično črno-bela; ali si svetnik ali pa zločinec, sivine so za poletne filme očitno prezahtevne. Nekateri za lase privlečeni akcijski prizori, ki morda delujejo v očitno napihnjenih filmih tipa Charliejevi angelčki (Charlie’s Angels, 2000, rež. McG), so seveda prej smešni kot učinkoviti, a so vsaj zabavni. Glede na to, da gre vseeno za »lahkotnejši« film, pa se da seveda tudi nekatere lenobne scenaristične rešitve zlahka spregledati – Riley v enem prizoru denimo ob truplu najde telefon, ki je kot po naključju nezaklenjen, tako da ga lahko kasneje izkoristi v svoje namene.

Še najbolj nerazumljiva je izbira naslova filma, vsaj glede na to, da v končni filmski različici ni citata, ki ga lahko sicer vidimo v napovedniku – Riley obrazloži, da njena punčka v svojem srcu nosi ljubezen, v očeh skriva sneg, v krvi pa pepermint – tako da se na prvi pogled zdi, da je Riley v resnici super junakinja s precej trapastim imenom, čeprav gre zgolj za referenco na motiv njenega maščevanja. Po drugi strani so presenetljivo učinkoviti nekateri humorni vložki, kot je denimo celoten prizor, ko se Riley vsa okrvavljena pojavi na domu precej nadležne mamice ene od Carlyjinih sošolk, preseneti pa tudi nazornost krvavih prizorov, ki jih ni malo.

Morda film še najbolj briljira ravno v tem, da se niti ne trudi maskirati v nekaj, kar ni. To, kar od njega pričakujemo, to tudi dobimo in kljub vsemu gre za učinkovito zdravilo zoper dolgčas.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me