Ogledano: Parkelj (2015)
Metacritic.com4.9
Imdb.com6.8
Rottentomatoes.com6.4
Filmstart.si6
Pozitivno
  • Praktični efekti
  • Mešanica humorja ter grozljivke
Negativno
  • Slabo spisani liki
  • Nelogične situacije
6Ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
6.0

cs6rp-zusaaospaNaslov: Parkelj (Krampus)
Premiera: 3.12.2015
Žanr: Komedija, fantazija, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Adam Scott, Toni Collette, David Koechner, Emjay Anthony
Režija: Michael Dougherty


OPIS:

Mladi Max (Emjay Anthony) si bolj kot vse na svetu želi spet normalno praznovati božič. Žal sta se njegova starša (Adam Scott, Toni Collette) v zadnjih letih precej odtujila in povrhu vsega so na obisk najavljeni zelo nadležni sorodniki. Maxu prekipi in povsem izgubi vero v božič, toda s tem nad svojo družino prikliče hudobnega Parklja.


FILMSTART. RECENZIJA:

Če se lotimo naštevanja božičnih filmov, nam kaj hitro zmanjka prstov na rokah. Zelo zanimivo je, da se do sedaj pri nobenem od večjih hollywoodskih studijev niso lotili tematike parklja, ki v naših krajih štraši že od nekdaj. Resda je ameriški božiček (ang. Santa Claus) v samem bistvu enak našemu Miklavžu (ki nosi svetniško ime Nikolaj) in se legendo o parkljih povezuje le z Germani in državami, ki so živele pod njihovim vplivom (sem spada tudi Slovenija), toda še vedno je tu ogromno materiala, četudi za bolj poceni grozljivko, če ne drugega. Te tematike se je naposled lotil Michael Dougherty, občasni soscenarist Bryana Singerja, pri franšizi Možje X, ki pa je v karieri že samostojno sedel na režiserski stolček in sicer v žanrsko Parklju sorodnem Trick ‘r Treat.

Parkelj je nekakšna grozljivka za otroke, bi lahko rekli. Na trenutke spomni na Gremline (Gremlins) iz leta 1984 in to mu uspe predvsem z oblico humorja, ki je prikazan skozi meddružinske odnose pri likih in tudi s pošastmi, ki pomagajo Parklju pri zastraševanju. Na eni strani imamo sodoben primer družine, katero sestavljajo večinoma odsotni oče, delavna mama ter mali idealistični Max. Kot njihova protiutež so tu zahojeni sorodniki z igralcem Davidom Koechnerjem (Voditelj vrača udarec) na čelu. Dinamika med njimi deluje zelo dobro in ponudi lepo porcijo smeha. Šale sicer niso na kdove kako visokem intelektualnem nivoju, toda znotraj filma delujejo zelo solidno.

Krampus

Pohvaliti velja tudi sam dizajn parklja in njegovih pomočnikov. Za razliko od večine sodobnih grozljivk, kjer vidimo prekomerno uporabo računalniško generiranih likov (CGI) so bili tu uporabljeni večinoma praktični efekti, ki dodajo lepo mero pristnostni k vzdušju. Zelo presenetljivo pri filmu je dejstvo, da ne izbere klasične poti filmov s pošastmi in tako ne gledamo ves čas le parklja, kako nadleguje hišo in pobija človeške like enega za drugim.

Žal je pa najšibkejša točka filma sam scenarij, ki ne ponudi večjih presežkov. Zgodba je neverjetno predvidljiva in resnici na ljubo, tudi pozabljiva. Slabo so spisani tudi liki, predvsem oče Thomas je najšibkejši člen. Ogromno odločitvam likov manjka logike, ki je nadomeščena s kopico klišejev. Tako osebe v filmu kar nemo čakajo, preden kaj dejansko ukrenejo in tako se zdijo situacije zelo “filmske”. Liki tudi niso prav simpatični in gledalec težko navija za njihovo preživetje.

Parkelj resda ni največji presežek filmske industrije in samega žanra, toda v vsej poplavi osladnih in šablonskih božičnih filmov je pravšnja popestritev za malo bolj avanturističnega gledalca. V primeru, da si trenutno želite v kinu ogledati lahkotno grozljivko je Parkelj zagotovo prava izbira.

KRAMPUS

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me