Ogledano: Padati (2020)
Metacritic.com5.9
IMDB.com6.7
Rottentomatoes.com6.2
Filmstart.si6.6
Pozitivno
  • odprtost in nepretencioznost
  • večplasten prikaz tiranskega očeta
  • odlično grajenje mučnega vzdušja
Negativno
  • pomanjkanje izvirnosti in svežine
6.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Padati (Falling)
Premiera: 6. oktober 2020
Žanr: drama
Država: Kanada, Velika Britanija
Igrajo: Viggo Mortensen, Lance Henriksen, Sverrir Gudnason
Režija: Viggo Mortensen


OPIS:

John (Viggo Mortensen), ki s partnerjem in hčerko živi v Kaliforniji, pomaga ostarelemu očetu Willisu (Lance Henriksen), ki ni več sposoben sam skrbeti za kmetijo, poiskati nov dom nekje v svoji bližini. Ob vdoru nestrpnega in nasilnega možakarja v družinsko harmonijo se začne Johnov premislek o preteklosti, predvsem otroštvu.


FILMSTART. RECENZIJA:

Viggo Mortensen, ki je svetovno slavo dosegel na začetku tisočletja z vlogo Aragorna v trilogiji Gospodar prstanov Petra Jacksona, je dejansko resen in predan igralec mnogih talentov. Govori kar sedem jezikov, ukvarja se s pisanjem poezije, fotografiranjem, slikanjem in glasbo, je ustanovitelj neodvisne založbe in med drugim trikratni nominiranec za oskarja. Njegov opus, ki ga te dni vrtijo v Kinodvoru, pa je pogosto spregledan oziroma postavljen na stran prav zaradi njegove ikonične vloge nesojenega prestolonaslednika Gondorja. Morda se bo največji premik zgodil ravno s prihodom Padanja, njegovega režijskega prvenca, ki ga je tudi napisal in v njem odigral glavno vlogo. Nepretenciozna drama o zapletenem in napetem odnosu med očetom in sinom je v vseh pogledih soliden celovečerec, ki bo zadovoljil širše občinstvo in Mortensena obenem pozicioniral kot resnega umetnika.

Film je sicer v prvi vrsti všečen, saj je zelo skrben pri obdelavi teme in ne pozabi na take in drugačne klasične prizore in dogodke, ki v družinski drami ne smejo manjkati (trenutek zbližanja med očetom in sinom, trenutek razkola v družini, prizor nasilja, prizor ljubeče družine, prizor spora med družinskim kosilom itd.), poleg tega pa se tudi samega odnosa med očetom in sinom, ki živita na kmetiji na ameriškem srednjem zahodu, loteva s pomočjo kolažiranja vzponov in padcev v njunem odnosu. Nekaj »drugačnega« za tak žanr naj bi bilo le to, da je Mortensenov lik John gej, kar še bolj poglobi prepad med zavrtim očetom in potrpežljivim sinom ter vnese dodatno napetost v že tako skrhan in zakompliciran odnos. A vseeno se po ogledu zdi, kot da smo prav tak družinski film videli že stokrat, saj trpi za pomanjkanjem svežine in izvirnosti. Če je v izbiri prizorov in tematik Padati precej klišejski film, pa prepriča predvsem v ustvarjanju mučnega vzdušja, ki visi nad širšo Willisovo družino. Lance Hendriksen, ki ga poznamo predvsem po vlogah v znanstvenofantastičnih in grozljivih filmih z Osmim potnikom na čelu, pokaže vso svojo igralsko veličino in ustvari prostaškega, zavrtega, predsodkov polnega, rahlo dementnega starca, ki ob prisotnosti umirjenega in stoičnega – pa tudi nad očetovimi neprestanimi sovražnimi izpadi naveličanega – Johna, ki ga upodablja Mortensen, še dodatno zablesti.

Willisov pogled na svet je trdosrčen in grob, kakršen je on sam, nasilje mu ni tuje, pri vsem mora imeti zadnjo besedo, ki mora seveda tudi obveljati. Čeprav se na začetku še zdi, da bo njegov portret morda portret izmučenega starčka, ki mu spomin peša in je njegovo obnašanje posledica njegovega stanja, a se kmalu izkaže, da je bil že od nekdaj tak – nadut, grob, ukazovalen, zadrt. Prizori so polni njegovih zmerljivk in žaljivk, preklinjanja in usajanja, za soljudi ne najde tople besede. Še najbolj prizanesljiv je do Johnove hčere Monice, a še to v bistvu bolj zato, ker ve, da ga ona dojema le kot prismuknjenega dedka in zaradi svoje mladosti še ne razume čisto njegove vloge v družinski dinamiki in ne vidi vseh ran, ki jih je povzročil svoji prvi in drugi ženi ter svojima otrokoma. Film si res vzame čas, da z vseh strani obdela Willisovo senco, ki visi nad družino in zastrupi vse, česar se dotakne. Škoda je le, da je premalo prizorov iz Johnovega otroštva posvečenih res toplim trenutkom, da bi lahko začutili bolečino ob Willisovem zavračanju sina, pa tudi razkol med Willisom in prvo ženo je prikazan precej medlo in ni do konca izkoriščen.

Zgodba sicer ni podana linearno, ampak s časovnimi preskoki, ko sedanjost prekinjajo miselne asociacije odraslega Johna, ki ga popeljejo nazaj v zgodnje otroštvo. Sprehajanje med časi je narejeno premišljeno in gladko, natakanje vode v kozarec na primer prikliče spomin o žuborenju potoka. Manj uspešen pa je pri ustvarjanju kontrasta med ruralnim in urbanim; res je, da so prizori narave na kmetiji idilični, a mestno okolje ni nič kaj neprijazno ali hladno, pravzaprav je čisto prijetno. Do konca ni jasno, zakaj je sploh ustvaril pogoje za dvojnost, če jih ni izkoristil za dodaten vsebinski poudarek. Je pa pohvalno, da sam konec filma ne prinaša neke prisiljene katarze, ki bi videno zbanalizirala. Mortensen se je scenarija za film domislil na letalu, kjer se film tudi začne, in čeprav Willis ves čas strmoglavlja, ga pred srečanjem s tlemi rešuje le njegova družina, ki ga kljub njegovemu preziru prenaša ves čas padanja. In včasih je to dovolj.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x