Ogledano: Otroška igra (2019)
METACRITIC.COM4.8
IMDB.COM6.4
ROTTENTOMATOES.COM6
FILMSTART.SI4.8
POZITIVNO
  • humor
NEGATIVNO
  • film ni strašen
  • nepotrebna posodobitev predzgodbe
  • neizvirni umori
5.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
9.2

Naslov: Otroška igra (Child’s Play)
Premiera: 20. junij 2019
Žanr: grozljivka
Država: Francija/Kanada/ZDA
Igrajo: Aubrey Plaza, Mark Hamill, Gabriel Bateman
Režija: Lars Klevberg


OPIS:

Karen Barclay (Aubrey Plaza) ne najde skupnega jezika s sinom Andyjem (Gabriel Bateman), kar še bolj otežuje njuna selitev v novo stanovanje. Nova priložnost za krpanje lukenj v njunem odnosu se pokaže v lutki, ki jo Karen podari Andyju, a ta hitro spozna, da Chucky (glas Marka Hamilla), kot se igrača poimenuje kar sama, morda ni tako nedolžen kot se zdi na prvi pogled.


FILMSTART. RECENZIJA:

O tem, da filmsko tržišče preplavljajo takšni in drugačni rimejki, je bilo prelitega veliko črnila. Hollywood postaja vse bolj neizviren – redko naletimo na kakšno svežo zamisel, pri večini novih filmov gre za nadaljevanja, predzgodbe, rimejke, predelave, spin-offe, adaptacije in druge načine žvečenja znanega materiala. Osebno me rimejki ne motijo toliko, sploh ker je žanr grozljivke doživel tudi nekaj svetlih izjem. Nekateri so bili namreč povsem solidni in zabavni izdelki, ki so izvirnik predstavili novim generacijam (denimo Teksaški pokol z motorko [Texas Chainsaw Massacre, 2003, rež. Marcus Nispel]), spet drugi so poskrbeli za ponovno popularizacijo žanra (Tisto [It, 2017, rež. Andy Muscietti]. Žal Otroška igra ne spada v nobeno od teh kategorij, ob vsem tem pa se zdi, da gre ob sedmih nadaljevanjih, ki jih je original povil (zadnjega leta 2017), za povsem nepotreben reboot.

Morilska lutka, ki sliši na ime Chucky, je sicer kultna filmska ikona in maskota, ki se je vžgala v popkulturni kolektivni spomin že pred dobrimi tremi desetletji – podobno kot je to uspelo tudi Freddyju Kruegerju, Jasonu Vorheesu, Michaelu Myersu in drugim. V izvirniku smo priča tudi Chuckyjevemu nastanku; serijski morilec Charles Lee Ray se po tem, ko ga policaj ustreli, poškodovan zateče v trgovino igrač, kjer v zadnjih izdihljajih življenja zapriseže maščevanje svojemu krvniku, njegova duša pa se po smrti s pomočjo vuduja naseli v najbližji primeren predmet – na videz prijazno lutko Chuckyja. Občutna razlika je torej že v antagonistovi predzgodbi, saj je Chucky v novem filmu le plod besa izkoriščanega delavca v tovarni lutk. Z drugimi besedami – že uvodnih deset minut je kritičnih in to v slabem smislu, saj je zelo težko kupiti dejstvo, da se da tehnologijo, vstavljeno v otroško igračo, z nekaj karikirano preprostimi ukazi tako zmanipulirati, da se nedolžna lutka spremeni v neustavljiv morilski stroj. A tu se nedoslednosti in površnosti ne končajo.

Nov Chucky ni posodobljen le vizualno – pri čemer si gledalec postavi tehtno vprašanje, kateri starš bi otroku sploh kupil tako neprivlačno igračo, četudi ta ne bi bila usodno defektna –, ampak je tudi sinhroniziran z najnovejšo tehnologijo. Lutkin najnovejši uporabnik (milenijec!) jo prek USB-priključka poveže s svojim pametnim telefonom in ostalimi napravami, ki so prav tako produkti korporacije Kaslan, ali pa vsaj operirajo z njihovo aplikacijo. A prav s tem ustvarjalci pljunejo v lastno skledo. Ko Chuckyja oropajo paranormalnih temeljev, jim ne uspe najti enako prepričljivega nadomestka v realnem svetu. Zdi se namreč, da se celoten film odvija v vzporednem svetu, kjer so vse tehnološke napravice v posredni ali neposredni povezavi z zloveščo korporacijo, kar je seveda pretirano priročno za našega malega antagonista. Njegova najljubša tarča, deček Andy, si seveda lasti ustrezno aplikacijo, lutka se lahko poveže tudi z njegovo televizijo in zvočniki, soseda si domov naroči Kaslanov taksi in nasploh se zdi, kot da ima korporacija večji domet, kot ga ima Apple v našem svetu. Pretirano poglabljanje v zasnovo se ustvarjalcem tokrat očitno ni izplačalo, ob vseh kvaziposodobitvah pa so pozabili posodobiti najosnovnejše – naslov. Igra, ki nam jo namreč obljublja, se na koncu ne izkaže za otroško, ampak zgolj za otročjo.

Vse to bi bilo mogoče spregledati, če bi bil končni izdelek vsaj malce grozljiv. Chucky 2.0 je torej pravi kralj tehnologije, a so njegovi umori kljub temu presneto dolgočasni, neizvirni in privlečeni za lase. Žrtev, ovita z verigo božičnih lučk, ki počasi izginja v žrelu kosilnice, a se pri tem niti ne poskuša iz nje izmotati, je pač vredna našega zavijanja z očmi in ne sočutja. Ne pomagajo niti ostali liki, saj so ali pretirano poenostavljeni ali pa slabo odigrani. Mama glavnega junaka je predstavljena izjemno antipatično, k čemur pripomore tudi ne ravno vrhunska igra Aubrey Plaza, tako da nam je na koncu filma skorajda vseeno, kakšna bo njena usoda. Andy je sicer toplejši in ima potencial, da gledalcu priraste k srcu, a ga pri tem ovira precej zelena igralska predstava mladega Gabriela Batemana. Še najbolj simpatična sta soseda Doreen in njen sin, policaj, ki ju žal vidimo premalo, zelo zabaven pa je legendarni Hamill, ki ga poznamo po vlogi Luka Skywalkerja iz Vojne zvezd, ki Chuckyja ustrezno uglasi tako v komičnih kot tudi grozljivih trenutkih.

Ob vseh spodrsljajih pa film presenetljivo briljira v ohranjanju komičnosti, ki je zaščitna znamka celotne franšize in neredki so prizori, ob katerih se gledalec pristno nasmeje. Verjetno najbolj zapomnljiva med njimi sta celotna zmešnjava s precej morbidnim Andyjevim darilom za sosedo ali pa Chuckyjevo prisrčno treniranje strašljivega izraza. Podobnih drobcev je še kar nekaj, tako da dvignejo filmsko izkušnjo na višjo raven.

Najnovejša Otroška igra je bila zagotovo mišljena tudi kot reboot celotne franšize, a ni težko uganiti, kako uspešni so bili ustvarjalci pri tem. Dovolj je bil že pogled na pretežno mlajšo publiko v kinodvorani, ki je – tudi med bolj napetimi trenutki – na svojih telefonih vneto pregledovala najnovejša obvestila z družbenih omrežij. In to je za našega Chuckyja, ki je predstavljen kot najsodobnejša tehnološka igrača, zagotovo nizek udarec.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me