Ogledano: Otok psov (2018)
Metacritic.com8.2
Imdb.com8.1
Rottentomatoes.com9
Filmstart.si8.7
Pozitivno
  • stop animacija
  • ironija in cinizem
  • pasji liki
Negativno
  • kulturna prilastitev Japonske
8.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Otok psov Isle of Dogs posterNaslov: Otok psov (Isle of Dogs)
Premiera: 28. junij 2018
Žanr: animirani, pustolovski, komedija
Država: ZDA
Igrajo: Scarlett Johansson, Bryan Cranston, Liev Schreiber, Tilda Swinton, Bill Murray, Edward Norton, Greta Gerwig, Jeff Goldblum, Frances McDormand
Režija: Wes Anderson


OPIS:

Japonsko mesto Megasaki pretrese huda epidemije pasje gripe, zato župan Kobayashi odredi, da se vse pse evakuira na Otok smeti, kjer ne bodo ogrožali prebivalcev. Prva žrtev novega zakona je zvesti Spots, pes županovega posvojenca Atarija. Da bi rešil svojega ljubljenca in neustrašnega spremljevalca, se 12-letni Atari na lastno pest odpravi na otok, kjer naleti na skupino potepuških psov.


FILMSTART. RECENZIJA:

Poleg vseh kvalitet režiserja Wesa Andersona ne moremo mimo humorja, ki je bil očitno velik faktor pri nastanku Otoka psov. To potrjuje že sam naslov – Isle of Dogs – ki se po angleško sliši enako kot stavek »I love dogs«. Za sprehod v pasjo deželo pa se je genialni Anderson prvič po Čudovitem lisjaku (Fantastic Mr. Fox, 2009) zatekel k stop animaciji. Njegovi filmi so že tako prepoznavi po specifičnem, neke vrste karikiranem načinu pripovedovanja, pri Otoku psov pa je res šel do konca – animacija mu omogoča še veliko bolj očitne gibe, hitre premike in »poglede v kamero«, kar pripomore k hudomušnemu vzdušju.

Zgodba je podana na način pravljice, pri čemer upošteva praktično vse njene značilnosti – liki se delijo na dobre ali slabe, glavni junak je na misiji (rešiti svojega psa), ima pomočnike (skupino potepuških psov) in sovražnike (Kobayashijevi ljudje), tudi konec je primeren temu. Vseeno ne moremo reči, da gre za enoplastno pripoved, saj najdemo v njej ogromno simbolike in skritih pomenov. Dogajanje je postavljeno na japonsko, zato so ti »skriti pomeni« pravzaprav dobesedni – ljudje se pogovarjajo v japonščini, ki ni podnaslovljena, le včasih je prevajana »v živo« s strani tolmačev, ki spremljajo razna zasedanja. Celo prelomen monolog ostane delno nepreveden, kar na gledalca, ki ne zna japonsko, deluje ironično, sploh zato, ker se vse pogovore psov čisto naravno razume in podnaslavlja, ljudje pa se med seboj ne moremo sporazumevati brez posrednikov. In ravno s tem se izriše glavna poanta – medsebojno nerazumevanje. Pa naj gre za politično propagando in pranje možganov, kar ustvarja konflikte, ali pa za hujskanje medijev. Ljudje bi morali biti bolj podobni psom, pravi Anderson, in vsak glas bi moral biti slišan.

Otok psov

Film se dotakne tudi perečega problema onesnaževanja okolja, in to naredi na najbolj nepretenciozen način. Le kaj je Otok smeti drugega kot zavržen del planeta, ki so ga zadušili človeški odpadki? In kaj naredimo s problemi (tudi z onesnaževanjem), ki jih ne moremo več zajeziti? Ignoriramo jih ali pa jih, še boljše, pošljemo nekam, kjer ne bodo bodli v oči. Tu lahko prepoznamo tudi kritiko mikroklimatskih izboljšav na račun makroklimatskih katastrof, ki se »pač čutijo nekje drugje in ne tukaj, pri nas«.

Glede na število nastopajočih psov (in ostalih likov) je prav presenetljivo, da imajo izdelane značaje – čeprav so razdeljeni na dobro in slabo stran. Najbolj navduši Chief (Brian Cranston), ki deluje trdosrčno in kruto, a se izkaže za čudovitega spremljevalca. Za največ humornih vložkov poskrbi Duke (Jeff Goldblum), ki skupini pripoveduje vedno nove nezaslišane govorice, preseneti pa tudi Andersonova stalna gostja Tilda Swinton, ki tokrat glas posodi jasnovidni psički Oracle. Posebno omembo si zasluži tudi Yoko Ono (ki igra samo sebe), ki pomaga »dokazati teorijo zarote«, kar je le en izmed stotine ciničnih biserčkov, ki jih režiser naniza med vrstice.

Isle of Dogs psi Wes

Nadaljnje naštevanje odličnih likov pravzaprav sploh ni pošteno, rahlo zmede le lik ameriške učenke Tracy (Greta Gerwig), ki pokaže na krivice in prebivalcem odpre oči – kar bi lahko bila prikrita Andersonova bodica Zahodu, ki se rad vmešava v tuje kulture, jih spreminja, prilagaja svojim kalupom in nasploh podcenjuje, a žal ne deluje tako. Veliko odzivov na film se je najbolj ukvarjalo prav s t. i. kulturno prilastitvijo, saj Anderson uporablja veliko »tipičnih« japonskih podob, in film je zagotovo zelo drugačen za Japonca (ki razume tudi nepodnaslovljen dialog in vse napise, s katerimi so opremljeni predmeti), vendar pa je ravnanje s simboliko spoštljivo. Pomaga tudi, da gre za do neke mere izmišljen svet prihodnosti in hommage japonskih mitom, ne pa za željo po prikazovanju trenutne japonske realnosti. Sploh pa je narobe, če se Otok psov jemlje preveč resno – konec koncev je grozljiva mačja antipropaganda! –, ko pa se ironija in cinizem držita vsake pasje dlake.

Škoda je le, da je film premiero pri nas doživel tako pozno, kar ga je zagotovo oropalo vsaj nekaj gledalcev. Se je pa vmes uspel že konkretno dokazati – dobil je Srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu, v Veliki Britaniji pa so bile projekcije odprte celo za pasje gledalce, kar je čisto v duhu te pustolovščine. Kakršen gospodar, takšen pes, pravi pregovor, in to je v Andersonovem primeru še kako res.

Isle of Dogs Otok psov Wes Anderson

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me