Ogledano: Osmi potnik: Zaveza (2017)
Metacritic.com6.6
Imdb.com6.9
Rottentomatoes.com7.3
Filmstart.si7
Pozitivno
  • Michael Fassbender
  • vrnitev k suspenzu in elementom grozljivke
  • filozofske teme
Negativno
  • predvidljivost
  • šibkejša zadnja tretjina
  • pomanjkanje logike pri določenih likih
7Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
3.5

Naslov: Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant)
Premiera: 18. 5. 2017 (Slovenija)
Žanr: akcija, znanstvena fantastika, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Michael Fassbender, Katherine Waterston, Billy Crudup, Danny McBride, Demian Bichir
Režija: Ridley Scott


OPIS:

Posadka ladje Zaveza, ki jo pretežno sestavljajo pari, se odpravi proti planetu Kočijaž 6, kjer naj bi vzpostavili prvo zunajzemeljsko kolonijo. Splet okoliščin jih napoti k neznanemu planetu, pogoji katerega so še primernejši za življenje, toda tam jih čakajo temačne skrivnosti vesolja.


FILMSTART. RECENZIJA:

Ridley Scott že sedaj sodi med legende zahodne filmske industrije in je v žanru znanstvene fantastike pustil močan pečat s filmoma Osmi potnik (Alien, 1979) in Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982). Na stara leta se je odločil vrniti k žanru, kjer je postavljal mejnike, toda resnici na ljubo že dolgo časa ni ustvaril kakšnega presežka, ki bi se kosal z omenjenima filmoma, kar je še posebej vidno v zadnjih delih britanskega režiserja. Prometej (Prometheus, 2012) je bila spektakularna vrnitev k mitologiji Osmega potnika, ki pa je zaradi šibkega scenarija v veliki meri spodletela. Pet let kasneje je na vrsti popravni izpit in če smo jedrnati lahko rečemo, da gre za najboljši Scottov film v zadnjih desetih letih. Kar pa ne pove prav dosti.

Prometej je bil mišljen kot ohlapna predzgodba Osmega potnika, ki pa se namesto k slavnemu ksenomorfu ozira raje k eksistenčnim vprašanjem o našem nastanku. Film, ki bi moral po vseh konvencionalnih pravilih odgovoriti na določena vprašanja, je raje zastavil nova, ki pa jih (delno) odgovori v Zavezi in obenem ponudi težko pričakovano izvorno zgodbo o eni najslavnejših filmskih pošastih. Scott je tako s scenaristoma Jackom Paglenom in Michaelom Greenom (ki je zadolžen tudi za novega Iztrebljevalca) združil najboljše prvine Prometeja in Osmega potnika, ki pa se mnogokrat ne ujamejo popolnoma.

Tako je film, kljub agresivnemu marketingu, da gre za novega Osmega potnika, pravzaprav v veliki meri nadaljevanje Prometeja, ki določene ideje slednje razvije, medtem ko ostale popolnoma opusti. Če smo se v prvem delu spraševali o nastanku in izvoru človeka, je tokrat veliko večji fokus na samemu pojmu kreacije in njenih posledic. Tako se film ozira k večjim idejam in filozofskim ter etičnim vprašanjem, ki bi jih zlahka lahko našli tudi v zgoraj omenjenem Iztrebeljevalcu. Soji žarometov tako padejo na Michaela Fassbenderja, ki je odličen v dvojni vlogi androidov Walterja in Davida ter v podobnem slogu, kot je Osmi potnik 2 (Aliens, 1984, James Cameron) razvil in utrdil lik Ripleyjeve, tudi Zaveza naredi korak naprej in Davida preobrazi v enega najboljših filmskih likov zadnjih let, ki v celotni franšizi spada le za že omenjeno akcijsko ikono v podobi Sigourney Weaver. Fassbender tako ukrade film in ga dvigne iz sivega povprečja, kjer bi pristal brez njegove prisotnosti.

Filozofski podtoni pa niso edini elementi, ki jih je Scott prenesel iz Prometeja. Kot je v režiserjevi navadi, tudi tokrat spremljamo obrtniško vrhunsko narejen film, ki ga spremlja prelepa fotografija in odlična mešanica praktičnih in računalniških učinkov. Slednji sicer malce pešajo pri pošastih, ki bi bile lahko videti boljše. Štirikratni nominiranec za oskarja pokaže tudi nekaj tehnično impresivnih sekvenc in pri tem opozarjamo predvsem na prizor s flavto, ki je eden izmed boljših v filmu. 79-letnik nas tudi spomni, da ni pozabil kako se snema prizore suspenza in preliva kri (vsaj v prvi polovici), ogromno truda pa je bilo vloženega tudi v scenografijo, ki pa vseeno ni tako dobra kot v predhodniku Zaveze.

Na žalost je nadaljevanje s seboj prineslo tudi podobne slabosti, saj smo zopet priča malce manj dodelanim likom, ki so resda odigrani zelo dobro (preseneti predvsem Danny McBride), toda udejanjajo neumne odločitve, a na srečo te niso tako očitne kot v Prometeju (samo spomnimo se teka Charlize Theron). Scenarij mnoge iracionalne odločitve razloži s čustvenimi povezavami likov, saj so na krovu Zaveze večinoma pari, toda obenem premalo pojasni zakaj je temu tako in kaj je njihova funkcija. Resda je v filmu z več kot 100 milijonskim proračunom težko pričakovati znanstveni pristop k dogajanju, saj bi ta neizmerno začel dolgočasiti večino gledalcev, toda še vedno bi bila dobrodošla kaka izmenjava dialoga več, ki bi utemeljil določene odločitve likov (gledamo tebe kapitan).

Zopet se ponovi tudi težava tretjega dejanja, ki se tonsko spremeni iz Prometeja v Osmega potnika, in pusti občutek, da je kot že mnogokrat poprej, takrat vajeti prevzel studio. Priča smo stvarem, ki smo jih že neštetokrat videli in tega se zaveda tudi Scott, ki ksenomorfa vseskozi lahkotno kaže in gledalec dobi občutek, da je tudi njemu akcija okoli njega postala dolgočasna in prežvečena. Neumestni sta tudi akcijski sekvenci, ki bolj spominjata na franšizo Hitri in drzni, film pa je proti koncu tudi boleče predvidljiv in določeni preobrati so povsem odveč. Kljub temu je zaključek filma povsem na mestu in veliko bolj zadovolji kot pri predhodniku.

Osmi potnik: Zaveza je tako več kot soliden dodatek k franšizi in v mnogih pogledih dobra nadgradnja Prometeja, ki slednjega izboljša. Seveda je še vedno daleč od prvih dveh filmov franšize, toda kljub temu Ridley Scott ponudi mnoge elemente, ki so oboževalcem všeč, a obenem ostaja še vedno dovolj kreativen in filmu doda tudi nekaj vsebine za možgane, ki je dandanes kronično primanjkuje, še posebej če se ozremo k številnim filmom o superjunakih. V veliki meri je film na plečih Michaela Fassbenderja, ki pripravi eno svojih boljših predstav kariere, toda na žalost se v tretjem dejanju vse preveč prelevi studijsko recikliranje na avtopilotu. Toda za slednje s(m)o krivi tudi oboževalci. Leta 2012 smo se razburjali kje je ksenomorf in s tem stvari, ki smo jih že videli, medtem ko nam je Scott pripravil ambiciozno, a problematično svežo stvaritev. Leta 2017 pa smo dobili hibrid, kjer je najšibkejši element ravno predvidljivost, ki je posledica tega, da smo nekoč vse to že videli.

Napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.