Ogledano: Oroslan (2019)
IMDB.com6.5
Filmstart.si9.5
Pozitivno
  • Milivoj Miki Roš
  • režija in scenarij
  • hibridni žanr
Negativno
  • počasen tempo
8Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
6.3

Naslov: OroslanRezultat iskanja slik za oroslan
Premiera: 2. oktober 2019
Žanr: drama
Država: Slovenija, Češka
Igrajo: Margit Gyecsek, Dejan Spasić, Milivoj Miki Roš
Režija: Matjaž Ivanišin


OPIS:

Oroslan, kmečki mesar, epileptik, strastni obiskovalec krčem, je umrl. Film je kratek uvid v spomine ljudi, ki so ga poznali in tudi ljubili. Prvo polovico filma spremljamo lik avtsajderja, ki se počasi in nevsiljivo potaplja v lepo in zaspano vas Porabje, v drugi polovici filma pa govorijo Oroslanovi sosedje, sodelavci in prijatelji. Oroslan ostaja skrivnostno zavit v lastno smrt in nedostopen gledalcu, a živi še naprej v zgodbah ljudi.


FILMSTART. RECENZIJA:

Mir, tišina, Porabska vas, smrt ‒ to so motivi, ki prepojijo film Oroslan Matjaža Ivanišina, ki je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu, potem pa navdušil še  slovensko občinstvo v Portorožu. Ivanišin je doslej ustvarjal dokumentarce, denimo Playing Men (2017) ali Karpopotnik (2013), tokrat pa se je režiser odločil razgaliti žanr igranega filma tihega, nevsiljivega poetičnega realizma. Film je posnet po kratki zgodbi Zdravka Duše. 

Kamera je statična in spričo tega se gledalec močno zaveda, da je stopil v lažni, umetni, fikcijski svet filmske zgodbe, ki se ne prilagaja niti gibanjem niti celotnim podobam nekaterih likov. Vidimo na primer le stopala dveh pešcev, katerih koraki odmevajo kakor zvok vojaških škornjev smrt prihaja, ne mudi se ji. Vrata Oroslanove hiše se kmalu zaprejo pred nami in kader osvetli le dnevna luč, ki se počasi prebija skozi ozko, staromodno okence kmečke estetike. A to ni čisti simbolizem, saj film presega klasičen poetični realizem na platnu. Oroslan ni elegija o smrti ali esej o minljivosti, temveč je nepatetičen in igrivo dokumentarističen prikaz posmrtnega življenja skozi medij filmske zgodbe. Kadri na trenutke izginejo in filmsko platno se potaplja v temi, le sekundo kasneje pa se režiser vrača k svoji zgodbi, kakor da bi kamera utripala.

Milivoj Miki Roš, ki igra brata preminulega Oroslana in je za svoje prvovrstno portretiranje prejel nagrado vesna na Festivalu slovenskega filma, je odigral svojo vlogo z ganljivim dostojanstvom in celo humorjem. Roš je v filmu prikazan predvsem v dialogu z likom Dejana Spasića, ki mu je pripadla vloga avtsajderja ‒ avtsajder vstopa v območje Oroslanove tihe in grenke smrti, Roš pa ga v sočnem narečju uvaja in s trohico ponosa in odlično duhovitostjo razlaga o Oroslanovem življenju. Če malo špekuliram, lahko rečem, da je Spasićeva vloga vloga smrti, ki je prišla v Porabsko vas in zato je pomenljivo, da je kamera med dialogom Spasićevega in Roševega lika obrnjena nevtralno proti obema, a gledalec vseeno ne vidi  Spasićevega obraza, kar deluje nekoliko skrivnostno.

»Strukturo zgodbe sem skušal zastaviti tako, da bi bila podobna ritualu bedenja ob mrliču,« je Ivanišin povedal ob Oroslanu. A režiser in scenarist se tukaj nanaša predvsem na drugi del filma, saj je Oroslan razdeljen v prvi del oziroma na deskriptivne, statične kadre zaspale vasi, ter na drugi del, v katerem kamera strmi proti intervjuvancem, ki govorijo o svojih spominih na Oroslana. Tu se res pozna, da film dejansko pripada hibridnemu, pol-dokumentarnemu žanru, kar nam predvsem pove veliko o svetli prihodnosti dokumentarcev na Slovenskem. Poetični realizem znotraj dokumentarnega filma je redek dragulj tudi na svetovni sceni, kaj šele na slovenski dokumentaristični, za katero je Ivanišin izjavil, da je šele v povojih oziroma v svojih najstniških letih dobrodošle eksperimentalnosti.

 

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me