Ogledano: Orel Eddie (2016)
Metacritic.com5.3
Imdb.com7.6
Rottentomatoes.com7.6
Filmstart.si6.5
Pozitivno
  • Simpatičen "feel good" film
  • Karizmatična glavna igralca
Negativno
  • Preveč "hollywoodizirana" adaptacija
  • Zgodba s Christopherjom Walkenom
6.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

B1_EddieTheEagle_SLO
Naslov:
 Orel Eddie (Eddie the Eagle)
Premiera: 14. 4. 2016 (Slovenija)
Žanr: drama, komedija, biografski film
Država: Združeno kraljestvo, ZDA, Nemčija
Igrajo: Taron Egerton, Hugh Jackman, Jo Hartley, Keith Allen, Christopher Walken
Režija: Dexter Fletcher


OPIS:

Anglež Michael “Eddie” Edwards (Taron Egerton) ima že od mladih nog le eno željo: postati olimpijec. Po tem, ko mu spodleti uvrstiti se v smukaško ekipo, se odloči srečo poskusiti v smučarskih skokih. Ker je še popoln novinec, ima nešteto težav in s skoraj vsakim skokom tvega svoje življenje. Zaradi tega mu na pomoč priskoči nekdaj izjemno talentirani smučarski skakalec Bronson Peary (Hugh Jackman), ki postane njegov trener.


FILMSTART. RECENZIJA:

Le kdo še ni videl kultnega filma Ledene steze (Cool Runnings), ki se zdaj že tradicionalno predvaja enkrat letno na naših televizijskih kanalih? V njem se je četverica Jamajčanov podala na olimpijske igre leta 1988 v Calgaryju, da bi tekmovala v zanje zelo netipični disciplini, bobu. Toda ti niso bili osamljen primer “eksotov” tistih olimpijskih iger. V smučarskih skokih je nastopil zdaj že legendarni Eddie “Orel” Edwards, ki je s svojo simpatičnostjo osvojil srca gledalcev, toda na drugi strani tudi sprožil pomisleke olimpijskega komiteja glede kvalificiranosti tekmovalcev na igrah in njihovi varnosti. Tako so leta 1990 zaostrili pogoje, ki dovoljujejo nastop na olimpijskih igrah, in to pravilo tudi poimenovali po omenjenem Britancu.

Od realnosti pa k fikciji. Orel Eddie je tipični “feel good” film, katerega namen je povedati zgodbo povprečneža, ki z veliko željo in žrtvovanjem uresniči svoje sanje. Ravno tako, kot je bil Edwards lahkoten, absurden del olimpijskih iger za gledalce, je tudi film izveden, resda precej enodimenzionalno, na izredno lahkoten, toda dobronameren način. Spretno se izzove pretiranim čustvenim momentom in vsiljeni komiki ter se raje posveti temam, kot sta vztrajnost in trdo delo. Seveda ima tak tip filma tudi svoje klišeje, ki niso ostali zunaj scenarija, toda ne splača se menjati konja, ki zmaguje, še posebej če ustvarjaš film, ki najprej deluje na razvedrilnem nivoju in šele potem kje drugje.gallery2-gallery-image

Da izdelek deluje tako, kot mora, je tudi zasluga obeh glavnih karizmatičnih igralcev. Taron Egerton je tako dokazal, da lanski Kingsman ni bil naključje. Gre za izredno talentiranega igralca in zvezdo v nastajanju. Na trenutke se resda malce preveč pači s svojim obrazom, da bi bil čimbolj podoben osebi, ki jo igra, sicer pa je kot glavni lik popolnoma simpatičen. Solidno se tudi ujame s Hughom Jackmanom, ki svoj del izpelje rutinirano in malce bolj umirjeno od zadnjih dveh nič kaj uspešnih poskusih v filmih Chappie in Pan. Sicer pa še čakamo na naslednjo res odlično predstavo avstralskega igralca, ki se bo v naslednjih letih moral počasi znajti tudi brez svojega Wolverina.

Smučarski skoki so, resnici na ljubo, globalno gledano precej obskuren šport. Nadpovprečno priljubljeni so v državah, ki jih lahko naštejemo na prste ene roke, in z vsem spoštovanjem do naših prvakov ne ponujajo prav veliko filmskih zgodb primernih za celovečerec. Edina z velikim potencialom je tista o Mattiju Nykänenu, ki je poleg izjemnih uspehov bil tudi lastnik razvratnega življenja. V njegovem življenjepisu lahko najdemo tudi pojave, kot so pijančevanje, zapor, poklic striptizerja in še bi lahko naštevali. Toda čeprav gre za šport, ki je pri angleško govorečih državah razmeroma nepoznan, so scenaristi v sami zgodbi spisali malce preveč bližnjic in t. i. filmskih prijemov. Tako se Edwards pripravlja v istem kraju kot nekateri konkurenti, med katerimi je tudi sam Matti Nykänen, s katerim ima tudi nadvse intimen moment tik pred sklepnim dejanjem filma, v katerem mu finski šampion podeli nekaj motivacijskih misli. Tudi v sami režiji je nekaj nadvse podcenjevalnih prijemov za gledalca, saj nam morajo vedno znova pojasniti, za katero vrsto skakalnice gre in koliko še manjka protagonistu do izpolnitve norme. Kot da si nismo tega zapomnili izpred nekaj minut.

eddie the eagle, orel eddie, eddi edwards, taron egerton, hugh jackman, biografski film, feel good film, 2016, priporočamo

Med samim filmom tudi večkrat podvomimo v avtentičnost veliko situacij, kar niti ni čudno, saj je po besedah Edwardsa le kakih deset procentov filma povsem resničnih. Za približek angloameriškemu občinstvu je tako mentor glavnega junaka veliki ameriški skakalni talent in obenem nekdanji varovanec izredno dobrega ameriškega trenerja (Christopher Walken). Vsak  laični poznavalec smučarskih skokov ve, da Američani nikoli niso bili kaj prida uspešni v tem športu, in temu primerno sta tudi omenjena lika povsem izmišljena. Če je vključitev Jackamanovega lika scenaristično gledano povsem razumljiva, pa je čisto odveč njegova podzgodba s Christopherjem Walkenom, katerega prisotnost v filmu lahko sproži tudi nekaj (ne)namerne komike.

Orel Eddie ne bo dosegel popularnosti in kulta Ledenih stez, toda vseeno je povsem solidno razvedrilo, ki dobro pove bistvo Edwardsovega podviga, kar je tudi namen filma. Seveda je adaptacija njegove življenjske zgodbe popolnoma “hollywoodizirana” in ne poseže v njeno globino, toda v kopici mnogih filmov se morajo znajti tudi tisti bolj lahkotni, ki po ogledu pri gledalcu pustijo topel občutek. Konec koncev gre za film o Eddiju Edwardsu, ob omembi katerega se še zdaj starejši gledalci nasmehnejo.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me