Ogledano: Ona (2016)
METACRITIC.COM8.9
IMDB.COM7.3
ROTTENTOMATOES.COM8.9
FILMSTART.SI7
POZITIVNO
  • momenti suspenza
NEGATIVNO
  • nerazumljiv humor
  • "francoskost"
  • želi šokirati
8Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Ona (Elle)
Premiera: 1. 3. 2017 (Slovenija)
Žanr: komedija, drama, triler
Država: Francija, Nemčija
Igrajo: Isabelle Huppert, Laurent Lafitte, Charles Berling, Judith Magre, Jonas Bloquet
Režija: Paul Verhoeven


OPIS:

Uspešna direktorica Michèle Leblanc (Isabelle Huppert) se zdi neuničljiva tako v ljubezni kot v poslovnem življenju, nekega večera pa jo v lastnem domu napade in posili zamaskirani neznanec. Odloči se, da bo napadalca izsledila kar sama. Ko mu naposled stopi na prste, se z njim zaplete v nevarno, a vznemirljivo igro, ki lahko vsak trenutek uide izpod nadzora.


FILMSTART. RECENZIJA:

Paul Verhoeven, nizozemski režiser, znan po svojih znanstvenofantastičnih filmih in Prvinskemu nagonu, je pri 78-letih, ko se nekateri že otepajo senilnosti, kritike navdušil še z enim filmom. Tokrat je zgodbo postavil v Francijo, natančneje v prestolnico Pariz, in sodeloval s tamkajšnjimi igralci, na čelu z eno najbolj cenjenih v domovini nasploh, Isabelle Huppert, kateri je dotična vloga prinesla zlati globus in celo nominacijo za oskarja. Če gre verjeti nekaterim medijem, se je Verhoeven za potrebe filma bojda naučil celo francosko, vse z namenom, da bi bila komunikacija z ekipo čimbolj pristna in neposredna.

Režiser je svoje delo opravil solidno, torej po pričakovanjih. Gledalce šokira že s prvo sceno, katero predhodi godalni napev ob samem skoku v film, in potem dalje odpelje brez problemov. Ravno uvod nam da vedeti ogromno, saj se takoj pokažejo režiserjeva sposobnost, filmski zaplet, kvaliteta glavne igralke in pa karakter njenega lika. O slednjem že prav kmalu, na tem mestu je treba dodati še, da skozi zgodbo kar nekajkrat doživimo tisti (za nekatere) prijeten občutek suspenza, negotovosti, pričakovanja in strahu, ki je sicer iz gledalčeve perspektive iracionalen, a prav zato užitkarski.

Vloga Huppertove spominja na tisto Natalie Portman iz filma Jackie. Gre za odlični igralki, ki sta s svojima lanskoletnima projektoma prepričali tako kritike kot gledalce, a sta obe upodobili lik, ki je s svojo pojavnostjo sila antipatičen. Michèle Leblanc je čustveno otopela, pragmatična ženska stoične drže, ki se ravna po navdihu in ob tem le redko upošteva druge. Posiljena pomede črepinje, se s sinom pogovarja, kot da se ni zgodilo nič, in naslednji dan odide v službo. Hladnokrvno odda kri za testiranje na spolno prenosljive bolezni in prijateljem na večerji mirno zaupa, kaj se ji je zgodilo. Poleg tega spi z možen najboljše prijateljice in brezsramno osvaja moža mlajše sosede. Morda bi ji vse skupaj lahko spregledali, saj je že za časa ranega otroštva doživela hudo preizkušnjo, a ne pozabimo, da je bil že obraz male Michèle, ki ga imamo prav tako priložnost videti, nekako odsoten, odmaknjen. Tu bi lahko načeli razpravo o prirojenem in pridobljenem, a jo raje pustimo za kdaj drugič …

Pravzaprav je glavno sporočilo filma sledeče: v omari vsak skriva oskostnjaka/-e. Michèlin ljubeči oče se je nekega dne prelevil v okrutnega morilca, z najboljšo prijateljico sta imeli pred leti lezbično afero, razlog za razhod s simpatičnim bivšim možem je bilo njegovo nasilno dejanje … za najbolj izprijeno izmed skrivnosti pa seveda izvemo najkasneje, a vendar prekmalu, s premalo vnešenega občutka, vse skupaj pa smo že, to je treba priznati, kar nekako slutili. Skozi film se izrisuje tudi kritika krščanske vere oz. rimskokatoliške cerkve, česar pozoren gledalec ne bo prezrl.

Pa se konkretneje dotaknimo še (naj)šibkejših strani filma. Francoska filmska industrija je ena močnejših v Evropi in vsako leto proizvedejo ogromno filmov, ki pogosto priromajo tudi v naše kinematografe. Moramo priznati, da je relativen izkupiček dokaj reven, a se seveda med velikim številom projektov znajdejo tudi takšni, ki se v zgodovino zapišejo z zlatimi črkami. Elle bolj spominja na tiste druge. Sam humor je dokaj “francoski” in vsebuje veliko neposrečenih domislic, ki z dramatično osrednjo zgodbo tvorijo ironično grotesken kontrast. Nadalje se za časa ogleda ne moremo znebiti občutka, da delo preveč stavi na svojo šokantnost, kot da je to edini način, da si ga bodo gledalci in kritiki na dolgi rok zapomnili. Na nedavni podelitvi oskarjev je v enem izmed vnaprej posnetih prispevkov igralec Javier Bardem lepo povzel, kaj je to umetnost: čustveno potovanje, ki te popelje nekam drugam. Na tem mestu se mu zgolj pokorno pridružujem in vse skupaj zaključujem.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me