Ogledano: Noč čarovnic (2018)
METACRITIC.COM6.7
IMDB.COM7.5
ROTTENTOMATOES.COM7.9
FILMSTART.SI7.3
POZITIVNO
  • spoštljiva obravnava izvirnika
  • navdihujoča glavna vloga
  • napeti prizori lova za žrtvami
NEGATIVNO
  • nekatere žanrske pasti
  • v franšizo ne doprinese nič zares novega
7.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Noč čarovnic
Premiera: 25. oktober 2018
Žanr: grozljivka
Država: ZDA
Igrajo:  Jamie Lee Curtis, Judy Greer, Andi Matichak
Režija:  David Gordon Green


OPIS:

Leta 1963 šestletni Michael Myers na noč čarovnic z mesarskim nožem umori svojo sedemnajstletno sestro, zaradi česar ga pošljejo v psihiatrično bolnišnico. Petnajst let kasneje Myers (Nick Castle) pobegne in se vrne v domači kraj početi to, kar najbolje zna – moriti. Tokrat je njegova tarča plaha srednješolka Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), ki pa mu z vztrajnostjo in nekaj zvijačami uspe ubežati. Kar nekaj njenih prijateljev žal nima te sreče in po novem prijetju, se je Michael primoran znova vrniti v bolnišnico, kjer biva še danes. A tako Michael kot tudi Laurie, še zmeraj nista pozabila štirideset let starega pokola in Laurie se znova znajde v nevarnosti, ko odjekne novica o vnovičnem Michaelovem pobegu.


FILMSTART. RECENZIJA:

O novem zlatem obdobju grozljivk čivkajo že vrabci na strehah, kljub vsemu pa se je odvilo že precej filmskega traku od zadnjega zares dobrega slasherja. Gre za nekakšen podžanr, ki se osredotoča na klanje skupine glavnih junakov, običajno najstnikov, ki s svojim vedenjem na takšen ali drugačen način kršijo družbena pravila (seks, droge in rokenrol!). Za dober slasher je seveda potreben tudi zapomnljiv antagonist, velikokrat serijski morilec, vloga vodilnega protagonista pa po celovečernem krvavem rešetanju običajno pripade najbolj prebrisanemu ženskemu liku, tako imenovanem »poslednjem dekletu« (»the final girl«). Ni težko razumeti, zakaj velika večina slasherjev ne spada med presežke, saj večina ustvarjalcev ob prelivanju krvi pozabi na prepričljivo zgodbo ali like. Ker je hollywoodska filmska industrija že dlje časa znana po obujanju že preverjenih formul, so se podobnega recepta lotili tudi z namenom ponovne oživitve slasherja. In kje drugje začeti kot pri sloviti in čislani Noči čarovnic (1978), ki jo je režiral nihče drug kot enako legendarni John Carpenter. Kljub temu, da so slasherji obstajali že pred omenjenim filmom, pa je Noč čarovnic podžanr prvič popeljala v komercialne vode, ga približala širši javnosti in s tem povila številne bolj ali manj uspešne kopije, ki so sledile.

Carpenter je imel pri snemanju originala tako omejen proračun, da se je za Myersevo krinko moral zadovoljiti s pobarvano masko kapitana Kirka iz Zvezdnih stez iz bližnje trgovine. Kljub temu je vloženih »borih« tristo tisočakov kumuliralo v zaslužku več kot 65 milijonih dolarjev, s čimer si je Noč čarovnic prislužila naziv najuspešnejšega neodvisnega filma vseh časov. Režiser je samo zgodbo zasnoval precej preprosto, a ravno to je tisto, kar je delovalo, skupaj s srhljivo in danes legendarno glasbeno podlago pa ustvarja enega najbolj ikoničnih žanrskih stvaritev. Posledično Myers ne postane le eden izmed najbolj legendarnih antagonistov, ampak tudi popkulturni fenomen, dobro znan tudi tistim, ki jim grozljivke niso ravno strast. Da ga je Carpenter obesil na enega izmed najbolj komercialnih ameriških praznikov, uspešno izvoženem po celem svetu, je bila seveda odlična marketinška poteza. Myers je obveljal za arhetip prvinske človekove zlobe, tistega najtemačnejšega koščka naše notranjosti, ki se ne ustavlja pred ničemer in ne pozna moralnih zadržkov. Najstrašnejše dejstvo je ravno to, da nam Noč čarovnic postavlja ogledalo, saj Myers z vso svojo brezosebnostjo, tihostjo in vseprisotnostjo v resnici pooseblja našo živalsko notranjost, ki dobro zakamuflirana pred družbo čaka na iskrico, ki jo bo povlekla na plano. Fama, ki se je širila, je iz Myersa ustvarila ultimativnega bavbava in starešino vseh mlajših predstavnikov groze – Freddyja Kruegerja, Jasona Voorheesa in ostalih.

Nič čudnega torej, da je original izpljunil kar sedem nadaljevanj in dva rimejka (!), kar franšize ne uvršča zgolj med eno najplodnejših, ampak tudi med bolj kaotične. Carpenter se je kot scenarist vrnil zgolj pri nadaljevanju iz leta 1981, potem pa se je franšizi odpovedal, medtem ko se je Jamie Lee Curtis kot simbol Myersovih neizpolnjenih mokrih sanj pojavila še štirikrat. V zgodbo izvirnika se dobro vklaplja zgolj neposredno nadaljevanje, ki predstavi tudi najpomembnejši plot twist franšize – Myers je Lauriejin brat! –, vse ostale pa zaznamujejo ogromne nedoslednosti, ki jih kar mrgoli. Tretji del, podnaslovljen kot Sezona čarovnic (Halloween III: Season of the Witch, 1982, rež. Tommy Lee Wallace), je povsem samostojen izdelek, ki nima s franšizo nobene povezave, zgodba četrtega, petega in šestega nadaljevanja, znotraj katere izvemo, da je Laurie povila hčerko in kasneje v nesreči umrla, pa je kasneje negirana z Nočjo čarovnic: 20 let pozneje (Halloween H20: 20 Years Later, 1998, rež. Steve Miner), verjetno najboljšim nastavkom, in Nočjo čarovnic – vstajenje (Halloween: Resurrection, 2002, rež. Rick Rosenthal), v katerima pa izvemo, da je Laurie po grozljivih dogodkih zaigrala smrt, si pridobila novo identiteto in ima namesto hčerke nenadoma sina (?). Lauriejina zgodba se konča v Vstajenju, ko jo brat tudi zares ubije, a ga to ne ustavi pri nadaljnjem pokolu. Zombiejev rimejk iz leta 2007 je (pričakovano) veliko agresivnejši in bolj brutalen od predhodnikov, dve leti kasneje pa je povil tudi povsem samosvoje nadaljevanje. Curtis je v seriji intervjujev potrdila, da je tudi sama pri filmih sodelovala zgolj zaradi zaslužka, saj se nadaljevanja niso mogla meriti z originalom.

Načrtovana obuditev za leto 2018, točno štirideset let po izvirniku (in dvajset let po Noč čarovnic: 20 let pozneje), je tako povzročila nemalo dvignjenih obrvi. Režije se je lotil David Gordon Green, poznan po komediji Ananas ekspres (Pineapple Express, 2008), kar je bilo še bolj presenetljivo (in zaskrbljujoče), a hitro je postalo jasno, da projekta ni podcenjeval. K franšizi je pristopil celostno in ravno zato sprejel odločitev, da opusti mitologijo vseh prejšnjih nadaljevanj in izhaja neposredno iz izvirnika, pri čemer najbolj odmeva odločitev, da Myers in Strode nista več v sorodu. Ko sta k filmu pristopila še Jamie Lee Curtis in Nick Castle, je bilo jasno, da se pripravlja nekaj velikega.

Film klasičnim slasherjem postavlja nekakšno metavprašanje – je tipični zamaskirani zlikovec, ki se premika okorno, a je hkrati čudežno zmeraj korak pred bezljajočimi žrtvami, še zmeraj enako učinkovit (beri: grozljiv), kot je bil še na začetku tega tisočletja? In zdi se, da film ponudi tudi odgovor, ki je vse prej kot v prid grozljivkam, kot smo jih poznali. Myers je torej v vsem tem času izgubil formo, povozil ga je čas. Povozila pa ga bo tudi Laurie Strode, saj je tokrat pripravljena. Pripravljena na boj, pripravljena, da svojega smrtnega sovražnika za vekomaj spravi v grob. Uteleša sodobnost, ki bo neizprosno pokopala klišeje iz preteklosti; v novem tisočletju za Myersa in njemu podobne ni več prostora, gledalci želijo več. V štirih desetletjih je Laurie svojo hišo spremenila v trdnjavo, polno zank in pasti, na katero bi bil ljubosumen celo Kevin McCallister, a čeprav je Laurie oborožena s puškami in noži, se njeno največje orožje v resnici skriva v njej sami. V njej namreč vre koktejl jeze, besa in sovraštva, ki jih podžiga njena naveličanost; naveličanost čakanja in življenja v krču. »Vsako noč sem molila, da bi pobegnil,« pravi o Michaelu, »zato, da bi ga lahko ubila.« Stare Laurie davno ni več, tu je ena najbolj navdušujočih protagonistk letošnjega leta, ki ne čaka, da bo rešena, ampak vajeti vzame v svoje roke. Kljub temu, da jo na začetku spoznamo kot poosebitev posttravmatske stresne motnje, kar je pričakovano, je transformacija lika prepričljiva, k čemur levji delež prispeva igralkina veteransko odlična interpretacija, zaznan pa je tudi subtilen feministični podton; v izvirniku je namreč Laurie na koncu rešil moški, tokrat se Myersa loti sama, z majhno pomočjo dveh drugih protagonistk – svoje hčerke in vnukinje.

Tako Laurie Strode kot tudi Michael Myers s svojo veličastnostjo vlivata strahospoštovanje. Dva enako ikonična lika, ki se udarita divje, neizprosno in brutalno. V njunem spopadu ni prostora za milost, jasno je, da bo tekla kri, njuna igra pa se lahko konča le na en način – s smrtjo enega izmed njiju. Ali, kot pravi Laurie, v še eni zapomnljivi enovrstičnici, ki pa žal ostane zgolj v napovedniku: »Michael je morilec, ampak nocoj bo on tisti, ki bo umorjen.« Freddy Krueger ima Jasona Voorheesa, ksenomorf iz Osmega potnika ima Predatorja, Michael pa bo moral opraviti z Laurie. Če mu to seveda uspe.

Z vidika zgodbe filmu torej ne gre očitati večjih napak, čeprav v nobenem smislu ne gre za revolucionaren izdelek, ampak predvsem za spoštljiv pristop k izvirniku. In ravno ta preprostost in samozavedanje, da klasike ni potrebno in se je niti ne da preseči, sta za novo ero žanra zelo osvežujoča. Predvsem v času, ko se zdi, da blockbusterji kar tekmujejo, kateri bo v gledalca izpljunil več cenenih posebnih učinkov. Pohvalno je tudi, da glavna vloga pripade zreli ženski in ne najstnici. Ženski, ki je s svojimi izkušnjami in s svojo hrabrostjo in požrtvovalnostjo družini lahko vzor. Režiser je želel njene notranje demone izkazati tudi vizualno, na sami igralki, in je tako poudaril znake njenega staranja – ki so seveda nekaj običajnega, a so nas hollywoodski filmi že kar razvadili, da so običajno skriti. Laurie se že na obrazu jasno vidi, da s seboj nosi globoke brazgotine, svoje dodajo tudi očala in sivi lasje kot najočitnejša simbola staranja (in modrosti), zato pa je lik toliko bolj energičen in vitalnejši, kot je bil, ko smo ga srečali prvič. Poslednje dekle ni nujno najstnica, filmski psihopati bi se v resnici morali bati izkušenih žensk. Greenu se sicer ne uspe povsem izogniti nekaterim žanrskim klišejem, kot je denimo ta, da se zdi, da Michael po pobegu ubija naključno, da bi prišel do svoje glavne tarče, a nekako čudežno pri tem naleti na zgolj ključne like v zgodbi. Poleg tega pa celoten izdelek v franšizo niti ne vnese nič kaj pretresljivo novega, še posebej ob pomisleku, da vanjo vnaša že peto časovnico. Škoda je tudi, da ostane neizkoriščen nepričakovan zaplet sredi filma, ko naš slavni antagonist za nekaj trenutkov pridobi pomočnika, a je ta zgodbeni lok kasneje tudi hitro odstranjen.

Glede na uspešnost filma je jasno, da je ustvarjalcem uspelo ponovno oživiti legendo Michaela Myersa in ga oprati vse krivice, ki se mu je zaradi površnih nadaljevanj nakopičila skozi desetletja. Rezultat tako ni le odlična filmska izbira za naslovni praznik, ampak tudi izvrstna priložnost, da se Myers, zdaj ko je zopet na vrhuncu, tudi upokoji.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me