Ogledano: Nažgani (2020)
Metacritic.com7.2
Imdb.com8.1
Rottentomatoes.com9
Filmstart.si9.5
Pozitivno
  • zasnova
  • igra
  • življenjskost
8.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
8.2

Naslov: Nažgani (Druk)
Premiera: 11. november 2020 (LIFFe)
Žanr: drama, komedija
Država: Danska
Igrajo: Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Lars Ranthe, Magnus Millang
Režija: Thomas Vinterberg


OPIS:

Martin je bil še nedavno tega najboljši učitelj na srednji šoli, zdaj pa je zapadel v globoko krizo. V razredu se pojavi le poredkoma, njegov zakon je v krizi. Nekega dne ga na rojstnodnevni zabavi prijatelji prepričajo, da začne popivati z njimi. Eden izmed njih pove zgodbo o filozofu, ki je zagovarjal tezo, da so ljudje rojeni s pol promila premalo alkohola v krvi. Svojim kolegom zato predlaga svojevrsten eksperiment: od zdaj naprej bodo vsak dan pili ravno toliko, da bodo vseskozi vzdrževali primerno raven alkohola v krvi.


FILMSTART: RECENZIJA:

Kaj je mladost? Sen.

Kaj je ljubezen? Vsebina sna.

Tisti, ki iz recenzije ne želite izvedeti nič, kar bi vam utegnilo pokvariti izkušnjo ob ogledu filma – kar je tako ali tako oksimoron –, takoj prenehajte z branjem, ker bom povedal kar naravnost; tako navdušen nisem bil verjetno že od Lonerganovega Manchestra ob morju (Manchester by the Sea, 2016), morda celo od Tarantinovih Podlih osem (The Hateful Eight, 2015). Trojica Vinterberg – Lindholm – Mikkelsen je po uspešnici Lov (Jagten, 2012) ponovno združila moči in rezultatsko zelo verjetno presegla izdelek izpred osmih let.

Zaljubil sem se pravzaprav že v premiso. Skupina srednješolskih učiteljev srednjih let, ki se odloči, da bo izvedla eksperiment, zavoljo katerega bodo morali imeti v krvi ves čas – razen po 20. uri, kar hitro zanemarijo – pol promila alkohola. Vse po vzoru kasneje preklicane izjave norveškega psihiatra Finna Skårderuda. In zabava se lahko začne. V časovno optimalno odmerjenih slabih dveh urah se v igri žanrov tako zvrstijo solze smeha, žalosti in upanja, zaokroženega s sladkorčki slovitega danskega filozofa Sørena A. Kirkegaarda.

Gotovo si gledalec že po ogledu prikolice ustvari mnenje, kam bo zgodba pripeljala, in, ker je govora o alkoholu, že asociativno predvidi, da se ne bo končala dobro. Izkaže se, da smo imeli ob takšnem predpostavljanju deloma prav, pomembna prednost filma pa je, da ne moralizira, saj se kljub tragičnemu dogodku na koncu, v zadnji sceni, pospremljeni z izdatnim plesnim vložkom šolanega baletnika Madsa Mikkelsena, učitelji z maturanti zabavajo, pijejo in slavijo življenje, še pred tem pa eden izmed njih anksioznemu dijaku prav s pomočjo zvarka za pogum pomaga prebroditi zaključni izpit. Lahko bi rekli, da alkohol služi kot socialno mazivo, nikakor pa ga ne gre zlorabljati, saj je vsaka stvar v preveliki količini strup.

Že Mads Mikkelsen, danski igralec svetovnega formata, ki v hollywoodskih filmih seveda ne zasije v polnem sijaju, čeprav bi ga raje dve uri gledal zreti predse kot pet minut Toma Hardyja v Banovem kostumu lomastiti po Gothamu, je dovoljšen argument za kvalitete željno občinstvo, čeprav njegovi kompanjoni prav tako pustijo izvrsten vtis. Tako se zvrstijo Magnus Millang, ki ga je Vinterberg vpregel že za potrebe svojih nedavnih projektov, Thomas Bo Larsen, znan iz zgoraj omenjenega Lova, in širšemu občinstvu morda še najmanj znani Lars Ranthe. Tukaj sta še Maria Bonnevie in Helene Reingaard Neumann, svoje delo pa solidno opravi tudi kopica mladih igralcev v večjih ali manjših vlogah. Med slednjimi bi se, če ne bi malo pred začetkom snemalne produkcije umrla v tragični prometni nesreči, morala znajti tudi režiserjeva mlajša hči Ida, kateri je film posvečen.

Danski trio Scarlet Pleasure se ima za širšo prepoznavnost gotovo zahvaliti ravno Nažganim, saj jih njihov štiklc “What A Life” v različnih preoblekah spremlja od začetka do konca. Ob tem se odvrtijo še druge, najrazličnejše spremljave, od (skandinavske) klasične glasbe do funky komadov iz šestdesetih let preteklega stoletja.

Thomas Vinterberg je ponovno ustvaril bodočo klasiko in dokazal, da za odličen film ne potrebuješ stomilijonskega budžeta, temveč zanesljiv scenarij in brezhibno izvedbo. Šmrkavčki, ki na pogrebni slovesnosti ne preveč ubrano zapojejo državno himno, bi kaj lahko izpadli patetično, ko bi jih zaupali kakšnemu od transatlantskih filmarjev, Danec pa ravno skozi to neubranost, s tresočo se kamero (3. načelo manifesta Dogme 95, gibanja, ki sta ga zagnala skupaj z Larsom von Trierom), ujame ljubkost trenutka.

Pa še tole. Pred leti je bodoči uradni svetovalec novoizvoljenega ameriškega predsednika za področje COVID-19, dr. Ezekiel Emanuel, objavil poljuden članek z naslovom “Zakaj upam, da bom umrl star 75 let”. Dobro argumentirano besedilo je sprožilo precej polemik, pa čeprav je avtor sam zapisal, da (redke) izjeme obstajajo in da je meja zgolj arbitrarna. S podobnim vprašanjem se sooča tudi recenzirano delo in nanj v določeni meri odgovarja, a vseeno na odprt način (kot tudi ne pojasni, ali je šlo za nesrečo ali samomor … ). Mikkelsenov Martin je z leti resda izgubil nekaj zagona in življenjske energije, a tudi sam ostaja optimističen, ko svojo Trine v težkih časih nagovarja s “Saj nisva stara sto let.” …

Upati si, pomeni za hip izgubiti tla pod nogami.

Ne upati si, pomeni izgubiti samega sebe.

O avtorju

Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

0 0 votes
Ocena novice
Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments
0
Would love your thoughts, please comment.x
()
x