Ogledano: Najtemnejša ura (2017)
METACRITIC.COM7.5
IMDB.COM7.4
ROTTENTOMATOES.COM8.6
FILMSTART.SI7.1
POZITIVNO
  • Gary Oldman
  • fotografija
  • razkošni kustumografija in scenografija
NEGATIVNO
  • scenaristični in režijski klišeji
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (6 Votes)
6.6

Naslov: Najtemnejša ura (The Darkest Hour)
Premiera: 24. 1. 2018 (Slovenija)
Žanr: biografija, drama, zgodovinski
Država: Združeno kraljestvo
Igrajo: Gary Oldman, Kristin Scott Thomas, Ben Mendelsohn, Lily James, Ronald Pickup, Stephen Dillane
Režija: Joe Wright


OPIS: 

Po odstopu Nevilla Chamberlaina (Ronald Pickup) je maja 1940 dolžnosti ministrskega predsednika Združenega kraljestva prevzel Winston Churchill (Gary Oldman). Sprva so nanj gledali kot na poraženega stratega, vendar si je z izjemnimi govori in odločnim nasprotovanjem tretjemu rajhu pridobil zaupanje ljudstva, parlamenta in kralja Georgea VI. (Ben Mendelsohn) …


FILMSTART. RECENZIJA:

Film o Churchillu smo že dočakali. Film s Churchillom še večkrat. Eno osrednjih figur politike 20. stoletja je že upodobilo mnogo imenitnih igralcev, kot so Michael Gambon, Albert Finney in Brendan Gleeson, nenazadnje pa smo lani poleg Najtemnejše ure (ne, film ni dolg samo eno uro, pa tudi tako slab ne) dobili tudi Churchilla, za potrebe katerega je v čevlje legendarnega možiclja s polcilindrom stopil še eden izmed silakov, Brian Cox. Film se ni pretirano proslavil, morda tudi zaradi dejstva, da je ob njegovem izidu Joe Wright že urejal finese svojega prihajajočega celovečerca s tako želenim Garyjem Oldmanom v glavni vlogi, ki je postregel z do sedaj kritikom najbolj všečno personifikacijo britanskega buldoga.

Skoraj šestdesetletni Oldman, eden najbolj prepoznavnih in cenjenih igralcev svoje generacije, začuda še nima oskarja, zanj pa je letos nominiran komaj drugič; prvič se je za glavno moško vlogo po izbiri Akademije potegoval leta 2012, ko je kot George Smiley blestel v izjemnem Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Solder Spy, 2011). Če se spomnimo samo, kakšno propagando so na družabnih omrežjih pred dvema letoma pripravili oboževalci Leonarda DiCapria, ki je bil ne glede na zavidljive igralske dosežke eden zadnjih v dolgi vrsti tistih, ki so čakali na oskarja, si lahko drznemo reči, da bi bil resnično greh, ako ga Oldman 4. marca ne bi odnesel domov, kar se po dodeljenem zlatem globusu in nominaciji za bafto sploh ne zdi malo verjetno. Oldmanov lik premierjevo osebnost prikaže iz vseh zornih kotov; hoja, govorjenje, nerganje, jeza, srd, vpitje, milina, pa smisel za humor in celo depresija, katera je bila Churchillova stalna spremljevalka in kateri se je (navzven) tako uspešno upiral. Prav slednji je posvečena izjemna scena, v kateri glavni junak deluje precej obupano in nebogljeno. Celo Churchillova opravilna nesposobnost, o kateri sam govori v prvi polovici filma, se simpatično in nato ganljivo uporabi v pomenljivem prizoru, kjer na podzemni železnici skupaj s peščico “navadnih državljanov” odkrije, da se vendarle splača boriti zoper nacistično pošast. O treznosti resnične odločitve v danem trenutku bi se sicer dalo razpravljati, vendar to ni namen tega sestavka, sploh pa: zgodovino pišejo zmagovalci. Pa čeprav imajo morda več sreče kot pameti.

Posebno omembo zaslužijo tudi ostali igralci. Morda velja najprej kot zanimivost zapisati, da je bil za vlogo Nevilla Chamberlaina sprva mišljen preminuli John Hurt, vendar so bili ustvarjalci zaradi igralčeve bolezni prisiljeni v menjavo. Tako so rekrutirali Ronalda Pickupa, ki je svojo nalogo opravil povsem solidno. V vlogi Clementine Churchill nastopi uveljavljena angleška igralka Kristin Scott Thomas (Angleški pacient), v vlogi strojepiske in tajnice Lily James (Voznik), kot viskont Halifax pa Stephen Dillane (Igra prestolov). Poleg Oldmana med vsemi najbolj izstopa avstralski igralec Ben Mendelsohn, ki zablesti kot George VI. in nam pričara povsem drugačno ter morda, zdi se že tako, pristnejšo podobno jecljajočega kralja, kot pred pravljičnimi sedmimi leti Colin Firth, za to okronan z oskarjem. Mimogrede, v Kraljevem govoru (The King’s Speech, 2010) se v podobi Timothyja Spalla pojavi tudi Churchill. In obratno.

Poudarek gre tudi tehničnim prvinam. Režiser Joe Wright se je v preteklosti že izkazal, predvsem skozi prenos velikih in manj velikih evropskih romanov na veliko platno. V svojem tokratnem delu se je osredotočil na dogajanje daljnega maja in junija 1940, ko je Churchill poljubil kraljevo roko (ne gre mešati s pomenom iz Igre prestolov). Zgodba se vrti okoli dogodkov od zasedbe položaja pa do drugega izmed treh slavnih govorov pred parlamentom (“We shall fight on the beaches”), katerega drobci so patetično vkomponirani v konec še enega lanskoletnega filma … Še več, če je šlo pri Dunkirku za spremljanje operacije Dinamo iz treh zornih kotov, lahko v Najtemnejši uri opazujemo njeno ozadje. No ja, pa tudi slabo računalniško generirano civilno ladjevje. Kljub izjemnim filmom na to tematiko imamo 2. svetovne vojne počasi že zadosti in prava škoda je, da se zahodna filmska industrija ne osredotoči na ostala zanimiva in manj prežvečena obdobja (moderne) zgodovine. Kakorkoli, veličastno deluje že prva scena, kjer iz ptičje perspektive opazujemo rohnenje v znameniti dvorani britanskega parlamenta, katera deluje rahlo zakajeno, osupljiva fotografija pa, skupaj z razkošnima scenografijo in kostumografijo (ne gre pozabiti tudi na masko, ki je Garyja Oldmana preobrazila do meje razpoznavnosti), naša spremljevalka ostane vse do konca. Zanimiva je tudi vpeljava glavnega lika (tehnično po načinu sicer že videna), saj se dogajanje stopnjuje vse do trenutka, ko temno sobo razsvetli vžigalica, s katero si Churchill prižiga cigaro. Te so bile, skupaj z alkoholom in cvrtjem, njegova stalna spremljevalka vse do smrti v starosti – kljub številnim razvadam in bremenom – devetdeset let! Svoje doda tudi opazna a nikakor ne moteča glasbena podlaga, ki scene lepo dopolnjuje, čeprav v nekaterih izmed njih, po hollywoodsko, pomaga povzdigovati klišeje.

Po ogledu lahko rečem, da kljub lepo posnetemu izdelku z edinstvenimi predstavami ta ne ponudi ničesar več, manjka mu dodane vrednosti, kar pripisujem predvsem oguljenosti njegove tematike in idealiziranju glavnega lika, saj gre, kot zgoraj zapisano, še za enega, sicer (naj)boljših, filmov o Winstonu Churchillu in drugi svetovni vojni. In ne, če bi v kinematografe prispel prej kot Dunkirik, ne bi nič pomagalo.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!