Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019)
Metacritic.com4.3
IMDB.com6.1
Rottentomatoes.com2.3
Filmstart.si4.5
Pozitivno
  • soundtrack mojstra Zimmerja
Negativno
  • Sophie Turner ni dorasla vlogi
  • film brez prave vizije
4.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
3.0

Naslov: Možje X: Temni Feniks (Dark Phoenix)
Premiera: 6. junij 2019
Žanr: akcija, znanstvena fantastika
Država: ZDA
Igrajo: Sophie Turner, Jennifer Lawrence, Jessica Chastain
Režija: Simon Kinberg


OPIS:

Možje X se na nevarni nalogi v vesolju soočijo z neznanim pojavom, ki se po spletu nesrečnih okoliščin naseli v Jean Grey (Sophie Turner) in iz nje naredi daleč najmočnejšo predstavnico mutantov. Jean je pod okrilje profesorja X (James McAvoy) prišla že v mladosti, ko je v tragični prometni nesreči izgubila starše, a ko ji nova moč razkrije dolgo varovano skrivnost, se počuti izdano. V njej pa se počasi razrašča tema, ki grozi, da bo pogoltnila prav vse …


FILMSTART. RECENZIJA:

Feniks je mitološko bitje, ki umre v plamenih samo zato, da se lahko iz njih nadvse veličastno ponovno rodi. Temni feniks si je tega morda res želel, a včasih je želja pač premalo. Film je bil sicer končan že v oktobru 2017, a so zaradi slabih odzivov testne publike ponovno posneli celotno tretje dejanje, kar ni nikoli dober znak – mimogrede, tudi Nove mutante (New Mutants), trenutno zadnji film, povezan s franšizo Možje X, mrcvarijo že toliko časa, da je postalo vprašljivo, če bodo sploh kdaj izšli. Temni feniks je sicer dvanajsti film celotne franšize in neposredno nadaljevanje blede Apokalipse izpred treh let, ko so izjemnega Oscarja Isaaca stlačili v neprepoznavno faraonsko pojavo in ga prisilili v govorjenje nebuloz – stavim, da se mu je kar kolcalo po Alexu Garlandu. Feniks je sicer stal 200 milijonov dolarjev in je celo režijski prvenec sicer producenta in scenarista Simona Kinberga, le kaj bi lahko šlo narobe, kajne? Očitno veliko, saj je film pogorel in ima najslabši premierni vikend v zgodovini franšize.

Razlogov za tak neuspeh je več, in enemu izmed njih je ime Sophie Turner. Igralka, ki je zaslovela z Igro prestolov, si je kot protagonistka Jean Grey zadala pretežko nalogo. Vlogi sploh ni dorasla, saj nima nobenega razpona čustev, ampak jo večinoma najdemo v dveh stanjih – ali se cmeri ali pa recitira. V intervjujih je sicer povedala, da je kot pripravo na vlogo raziskovala duševne bolezni, kar pa se ne opazi, pa tudi, če bi se, ne bi dodalo prav nobenega novega vidika franšizi, ki se že ves svoj obstoj pogosto ukvarja ravno s presečiščem norosti in drugačnosti. Tudi ostali igralci so brez življenja in delujejo popolnoma neprepričani v projekt. Ko mora Jennifer Lawrence kot Mystique izustiti nepotrebno (ampak trendi!) feministično floskulo, ob kateri lahko samo zavijemo z očmi, je prezir na njenem obrazu nezgrešljiv. Lik profesorja Charlesa Xavierja pa je postal tako nadležen in nespretno zapeljan v smer negativca, da je še dobro, da se franšiza zaključuje/seli/kar koli pač že počne, ostali pa so tako precej bledi in ne pridejo dovolj v ospredje. Sicer pa si vsi vsevprek izpovedujejo ljubezen, niti en kader pa ni namenjen temu, kako so se ta čustva sploh razvila, tako da vse skupaj izpade prisiljeno in nasploh osladno. Temni feniks je hkrati prvi film brez Wolverina Hugha Jackmana, in res ga pogrešamo. Edini, ki ga je užitek gledati, je Michael Fassbender kot Magneto, saj ima sposobnosti, ki na ekranu res izpadejo šokantne, poleg tega pa je edini, ki se je malo vživel v samo zgodbo. Svetla točka filma pa je nedvomno soundtrack, pod katerega je podpisan mojster Hans Zimmer. Iz podpovprečnega blockbusterja iztisne še zadnjo kapljo in ustvari vsaj občutek malo bolj epskega vzdušja, sploh v hipnotični sceni, ko se v Jean naseljuje vesoljska energija.

Sicer pa vladata totalen kaos in zmeda. Zgodba ima nesmiselne obrate, motivacije likov se nepojasnjeno spreminjajo iz minute v minuto, zlobneži iz vesolja z na devetdeset stopinjah oprano Jessico Chastain (Vuk) na čelu pa najprej delujejo nevarno, a razočarajo v svojem razvoju in v odločilni bitki ne pokažejo nič novega. Res razjezi dejstvo, da so nas v preteklih letih premamili in navdušili z Dnevi prihodnje preteklosti (2014), Loganom (2017) in prvo sezono serije Legion (2017), zdaj pa za veliki finale ne samo razočarajo, ampak prav zares strmoglavijo. Prav vidi se, da ni bilo prave vizije, in končni izdelek je pravi polom – bolj oskubljena kura kot pa žareči feniks.

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me