Ogledano: Mi (2019)
Metacritic.com8.1
IMDB.com7.5
Rottentomatoes.com9.4
Filmstart.si9.3
Pozitivno
  • večplastna simbolika
  • družbeni komentar
  • hipnotična igralska predstava Lupite Nyong'o
8.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
8.3

Naslov: Mi (Us)
Premiera: 21. marec 2019
Žanr: grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Lupita Nyong’o, Winston Duke, Elisabeth Moss, Shahadi Wright Joseph, Evan Alex
Režija: Jordan Peele


OPIS:

Adelaide (Lupita Nyong’o) se z družino po dolgem času odpravi na počitnice v Santa Cruz, a ko prispejo, se začnejo dogajati čudna naključja, zaradi katerih se počuti vedno bolj utesnjeno. Pred dobrimi tridesetimi leti je namreč prav tam doživela travmatično izkušnjo, ki jo je zaznamovala za celo življenje, in zdi se, da jo bo preteklost prav kmalu dohitela. Njeni najhujši strahovi se namreč uresničijo, ko se pred njihovo počitniško hišo pojavi neznana družina. Ki izgleda natanko tako kot oni.


FILMSTART. RECENZIJA:

Če se je Jordan Peele s svojim celovečernim prvencem Zbeži! (2017) vzpostavil kot režiser, ki je sposoben dovršenega originalnega izdelka – takšnega, ki končno ni reboot, remake, prequel, sequel ali kar koli že pač –, se je z letošnjim Mi na položaju še utrdil. Mi ni samo odlična grozljivka, ampak hkrati tudi presežni žanrski izdelek, ki ima vsaj toliko plasti, kot je globok pogreznjeni prostor (the Sunken Place) v prvencu. In zaradi tega je že začel pridobivati kulten status med filmofili, ki na forumih in youtubu na dolgo in široko teoretizirajo, iščejo skrite namige, povezave in razlage. Da vse skupaj ne bo slišati preveč suhoparno ali pretenciozno, moram takoj na začetku povedati, da gre za film, ki ga je mogoče gledati na veliko različnih načinov, in eden izmed njih je zagotovo tudi neobremenjeno gledanje žmohtne grozljivke, v kateri švistijo zlate škarje in bejzbolski kiji raztreščijo možgane.

Potem pa so tu seveda še drugi načini, ki so veliko bolj nagrajujoči in pokažejo, da Peele ni samo odličen režiser, ampak tudi pretanjen scenarist, ki zna zgodbo povedati tako, da se šele ob končnem obratu razkrije njen pravi pomen. Če za spremembo začnem čisto na koncu – prav ironično je, da je končni obrat, ki ga nekateri označujejo za preveč predvidljivega, prikazan že v decembrskem napovedniku za film, kar jasno priča o tem, da sploh ni pomemben obrat kot tak, ampak njegov simbolizem, ki celotno zasnovo o dvojnikih postavi v kontekst sprejemanja Drugosti in Drugega. V prvem planu je namreč soočenje dveh družin – prave Adelaidine družine (torej Nas) in neprave družine Red (torej Njih). Vsi predsodki o tem, kdo je kdo in kaj pomeni biti zlobnež in pošast, torej izhaja iz predsodka, da obstajajo Naši in Njihovi. Adelaidin mož Gabe vsiljivce v nekem trenutku celo vpraša: »kaj ste vi?«. To razčlovečenje Drugega je ključno za pričujoči film.

Glavni motiv filma je dvojnost – poleg dvojnikov imamo tudi dvojčice, nenehno ponavljajočo se številko 11, pa glavno morilsko orožje dvojnikov, ki so škarje (celota, sestavljena iz dveh enakih polovic), vodilni komad I Got 5 On It (ki govori o prispevanju polovice zneska za desetdolarski paketek trave). Tudi sicer je Peele eden izmed najbolj drznih režiserjev, ki trenutno delujejo, saj se ne boji puščati odprtih vprašanj, skriti pomenov v simboliko in nasploh vreči občinstvo kilometre izven cone udobja. Če rečem, da je Mi skoraj nujno pogledati večkrat, tega nikakor ne mislim kot grajo – Peele je mojster malih namigov in foreshadowinga, prav vsaka stvar, ki jo liki izrečejo, vsak kader, ki pokaže nek predmet, se izkaže za pomembnega. Če se vrnem h škarjam, se na začetku fant in punca igrata papir-kamen-škarje, in dekle jezno pripomni: »Vsakič pokažeš škarje!«, Adelaide se ne počuti kot ona, na kar ji mož pomenljivo odvrne: »Ampak izgledaš kot ti.« Njena hči Zora ima na majicah zajce, Adelaide pa odkrije svojega starega plišastega zajčka, še enega izmed kasnejših ključnih simbolov, mlada Adelaide je pred travmatičnim dogodkom oblečena v majico iz spota Thriller Michaela Jacksona, v katerem se za njegov lik izkaže, da ni to, kar se zdi, obenem pa je tu še ena plast dvojnosti, saj je Jacksonova figura (še sploh v zadnjem času ob izidu dokumentarca Leaving Neverland) nasploh razdvajajoča. Neverjetno je, koliko namigov nam Peele pusti, pa naj bo v obliki napisov, predmetov, dialogov, celo v imenih likov, film je pravi lunapark za filmofile in sploh ljubitelje grozljivk, ki bodo poleg filmu lastnih simbolov lahko prepoznali tudi ogromno navezav na druge kultne filme, kot so Izžarevanje (1980), Mora v ulici Brestov (1984), Žrelo (1975), Invazija kradljivcev teles (1956) in še bi lahko naštevala.

Posebna kategorija je tudi igralska zasedba, ki se je znašla pred nezavidljivo vlogo, saj vsak utelesi dva zelo različna lika. V tem več kot očitno blesti Lupita Nyong’o, ki je kot svoja dvojnica Red hipnotična – ne spremeni samo nekaj kretenj ali obrazne mimike, ampak celoten način gibanja, odzivanja na okolico, drže, nasploh je neprepoznavna. Tudi ostali dvojniki se gibajo hektično, odrezano, kar je še ena aluzija na škarje, ki se prav tako odpirajo in zapirajo sunkovito. Njihova bizarna prezenca je strašljiva, in pravzaprav je vse vzdušje grajeno na likih in okolici, in niti malo na poceni jump scare momentih, ki se jih tako rade poslužujejo večina grozljivk. Družbeni komentar se kaže tudi v nezmožnosti govora dvojnikov, govori samo Red, pa še ona z zelo hrapavim glasom in stežkoma, kot da bi dolgo, dolgo molčala – kar kaže na Druge, ki jim je metaforično odvzet glas. Še ena sočna podrobnost pa je dejstvo, da se vsak izmed štirih članov družine s svojim dvojnikom sooči sam, kar napeljuje na to, da se moraš s svojimi demoni spopasti sam, da tega namesto tebe ne more storiti nihče drug.

Kdo sicer so ti demoni, je (nalašč) nejasno. Če se še enkrat vrnem k številu 11, je prikladno tudi za uporabo citata iz Biblije, in sicer gre za Jeremijo 11:11, kjer Bog zaradi tega, ker so ljudje častili lažne bogove, reče: »Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal.« Kdo so ti maliki, ki jih zmotno častimo? Smo to mi sami? In kdo tu zares kliče na pomoč, pa ni uslišan? Zdi se, da odpira film več vprašanj, kot ponudi odgovorov, kar je za hollywoodsko produkcijo že skoraj nepredstavljivo – kar spomnimo se, gledalcem se je mešalo že samo ob dejstvu, da ni jasno, če tista vrtavka iz Izvora (2010) kdaj pade iz ritma ali ne. Družbeni komentar je podobno kot v Zbeži! tudi tu ključnega pomena, zato so pogosto kritizirane luknje v zgodbi ali nelogičnosti čisto nepomembne. Peele govori o družbeni neenakosti, privilegiranem sloju, kavč aktivizmu (eden izmed motivov je tudi akcija Hands Across America, ki ni kaj prida naredila proti revščini), kar naredi tako, da preprost vdor v počitniško hišo iz zasebne zgodbe spremeni v kolektivno, ko vdor razširi na ameriško populacijo, kar je še bolj usodno in vznemirjujoče – če se še enkrat zatečem k skritim pomenom (tale se sicer v slovenskem prevodu izgubi), lahko original naslov Us beremo tudi kot U. S., torej kot United States. Le kdo je tu res lažni bog?

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me