Ogledano: Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva (2018)
Metacritic.com5.3
Imdb.com7
Rottentomatoes.com4
Filmstart.si5.5
Pozitivno
  • Eddie Redmayne kot Newt Scamander
  • stare in nove magične živali
Negativno
  • vezni film brez lastne vrednosti
  • prikrojevanje dejstev iz kanona za vsako ceno
5.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
8.3

Naslov: Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva (Fantastic Beasts: The Crimes of Grindelwald)
Premiera: 15. november 2018
Žanr: pustolovski, družinski, fantazijski
Država: VB, ZDA
Igrajo: Katherine Waterston, Johnny Depp, Zoë Kravitz, Ezra Miller, Eddie Redmayne, Jude Law, Carmen Ejogo, Alison Sudol, Dan Fogler
Režija: David Yates


OPIS:

Mogočni in nevarni temni čarovnik Gellert Grindelwald (Johnny Depp) med transportom v strogo varovani zapor pobegne. Tri mesece kasneje Newt Scamander (Eddie Redmayne) obišče Ministrstvo za čaranje, kjer hoče dobiti veljavno potovalno vizo, da bi lahko še naprej preučeval magična bitja, Albus Dumbledore (Jude Law) pa ga prosi, naj poišče Credenca Barebonea (Ezra Miller), saj je edini, ki lahko Grindelwaldu pomaga priti na oblast. Newt se tako odpravi v Pariz, kjer se pravi zapleti šele začnejo.


FILMSTART. RECENZIJA:

Izvirnega čarovniškega sveta J. K. Rowling ni potrebno posebej predstavljati, saj je z nadobudno trojico čarovnikov odraščala praktično cela generacija. Knjige in filmi so nam zvito servirali neposrečen Epilog, da bi bilo nadaljevanje franšize nemogoče ali pa vsaj oteženo. Med letoma 2001 in 2008 so sicer še izšle tri spremljevalne knjige (Fantastic Beasts and Where to Find Them, Quidditch Through the Ages in The Tales of Beedle the Bard), potem pa je sledil osemletni premolk, med katerim je spisala nekaj knjig iz čisto druge sfere, med drugim pod psevdonimom Robert Galbraith serijo kriminalk o Cormoranu Strikeu. Nova Potterjevska eksplozija je sledila šele leta 2016, ko so v zelo majhnem razmaku izšle tri knjige kratkih zgodb z Bradavičarke, zasnova za gledališko igro Harry Potter in otrok prekletstva in nenazadnje še film Magične živali, ki se naslanja na prvo spremljevalno knjižico. V njem se vrnemo v preteklost, kjer spremljamo sočutnega in nekoliko zmedenega Newta Scamanderja (Eddie Redmayne). Ta na lovu za magičnimi živalmi in pisanju študije, ki mnogo let kasneje postane tudi Harryjev študijski material, naleti na nerazumljenega in travmatiziranega Credencea Barebonea (Ezra Miller), ki predstavlja nevarnost za ves čarovniški svet. Dobro sprejet film je tako napovedal nastanek novega zgodbenega loka, ki ga bo skupno sestavljalo pet filmov. Glede na neuspešnost in medlost letošnjih Grindelwaldovih hudodelstev pa je Newtova usoda rahlo vprašljiva.

Zgodba je tokrat preseljena v Pariz, največjo grožnjo pa predstavlja temni čarovnik Gellert Grindelwald (Johnny Depp), ki bi lahko s pomočjo Credencea zavladal svetu. Vendar pa film takoj skrene s poti in se začne zapletati sam vase. Zdi se, da se vsi samo iščejo – Newt in Jacob iščeta Tino, Tina išče Credencea, Credence išče sebe … Kmalu nam za vse skupaj postane vseeno, sploh zaradi glavnega negativca, ki sploh ne deluje dovolj zlovešče, da bi lahko verjeli, da bo povzročil kakšno nepopravljivo škodo, in zaradi kaotičnih zgodbenih niti, ki ne vodijo nikamor. Končni spopad je nezanimiv, Grindelwald pa je samo slaba kopija Mrlakensteina (s skrivžni vred!). Hitro postane jasno, da gre le za t. i. vezni film, ki nima lastne substance, ampak se naslanja le na prejšnjega in zapleta situacijo za naslednjega. Kar je velika škoda, saj je minutaže več kot dovolj za polnokrvno zgodbo o čarovniškem svetu v začetku 20. stoletja. Vsake toliko namreč vseeno okusimo magijo, sploh ko se za nekaj čarobnih trenutkov vrnemo na Bradavičarko in dobimo nekaj scen iz odraščanja Newta in Lete LeStrange. Enako magična so tudi naslovna bitja, ki jih Newt brez strahu in predsodkov spoznava in nasploh z njimi ravna spoštljivo in plemenito. Že poznana bitja iz prvega dela so v zgodbo vključena pametno in z namenom, nova pa so prav tako domišljena in dih jemajoča, da si želimo, da bi lahko z njimi preživeli še več časa. V tem pogledu smo takšni kot Newt – nočemo se zapletati v spore, spletke in zarote, želimo si le miru med nežnimi in nerazumljenimi bitji, od katerih se lahko veliko naučimo. Zato je res škoda, da se zgodba vedno odpelje nekam drugam, da se bitja postavlja na stranski tir in da se daje prednost nesmiselnim zapletom, ki so namen sami sebi.

Res preseneča, da Rowling ni zvesta sama sebi, kar ji je že prislužilo vzdevek »današnji George Lucas« in povzročilo najslabši izkupiček v premiernem vikendu franšize doslej. Za to lahko krivimo tudi nezadovoljstvo nad Johnnyjem Deppom, ki se je znašel v nemilosti javnosti, pa tudi pomanjkanje tistega čarobnega občutka, ki so ga pričarali prejšnji filmi. Ruši celo lasten kanon in ga poskuša prikrojiti tako, da bi potešila svojo slabo vest – to počne že nekaj let, sploh z nekaterimi problematičnimi izjavami, v filmu pa nam skuša servirati dokaze zanje (na primer za Dumbledoreovo spolno usmerjenost). Tudi zadnje razkritje deluje poceni, sploh ker nekako izkrivlja dejstva, ki jih poznamo iz izvirne zgodbe o Harryju Potterju. Takšna odstopanja ne bodo prinesla nič dobrega, sploh za tiste oboževalce, ki so jim izvirne knjige prave svetinje in ki naj bi bili tudi ciljna publika Magičnih živali. A z dobro razvito zgodbo bi se dalo prikriti tudi to. V resnici pa ves ta površno zgrajen svet sloni na ramenih Redmayna, ki s svojo neverjetno igralsko prezenco ukrade pozornost in ponovno dokazuje, da je eden izmed najboljših igralcev svoje generacije. Ezra Miller deluje, kot da se je vloge že zdavnaj naveličal, Depp liku ne doprinese praktično ničesar, še najbolj čudno pa je gledati Judea Lawa v vlogi mladega Albusa Dumbledorea. Nalogo sicer opravi častno in z veliko dostojanstva, vendar pa začuda ne poskuša niti malo posnemati svoje starejše verzije, ne po načinu izražanja, govorjenja, ne po kretnjah ali mimiki. Zato se lika mladega in starega Albusa nikakor ne uspeta zliti v eno. Še dobro, da se vrne nerodni in hudomušni Jacob Kowalski (Dan Fogler) in da se ekipi pridruži karizmatična Zoë Kravitz kot skrivnostna Leta Lestrange. Vendar pa to ne bo dovolj za vztrajanje pri še treh filmih, potrebno bo veliko več čarovnije in vsaj kakšna čokoladna žaba ali dve.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me