Ogledano: Mačje pokopališče (2019)
Metacritic.com5.7
IMDB.com6.3
Rottentomatoes.com5.8
Filmstart.si4.4
Negativno
  • klišeji
  • zamujene priložnosti
5.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.4

Naslov: Mačje pokopališče (Pet Sematary)
Premiera: 4. april 2019
Žanr: grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Jason Clarke, John Lithgow, Amy Seimetz, Naomi Frenette
Režija: Kevin Kolsch, Dennis Widmyer


OPIS:

Louis Creed (Jason Clarke) se skupaj s svojo družino preseli v hišo na robu gozda, saj se želi odpočiti od mesta in več časa preživeti z ženo, sinom in hčerko. Na svojo grozo pa ugotovijo, da mimo sicer idilične ceste poteka nevarna cesta, ki je krivec za smrti mnogih domačih živali tamkajšnjih domačinov. Ko nekega dne tovornjak povozi družinskega mačka Churcha, ga namerava Louis pokopati na bližnjem Mačjem pokopališču, vendar mu sosed Jud (John Lithgow) pokaže drugo rešitev, in Louis kmalu ugotovi, da je včasih smrt boljša.


FILMSTART. RECENZIJA:

Glede na napovednik z grozečim bobnanjem in srhljivimi maskami živali, ki jih v pogrebnem sprevodu nosijo otroci, bi pričakovali prav tako polnokrvno grozljivko, a žal temu ni tako. Res je, da je predloga za film najbolj kulten izmed kultnih grozljivih romanov Stephena Kinga, vendar je filmska ekipa naredila usodno napako – ni uspela poustvariti skrajno morečega vzdušja, ki nas sili v to, da po branju spimo pri prižganih lučeh (ali pa sploh ne). Prav presenetljivo je, da King letošnje Mačje pokopališče hvali, kultno Izžarevanje pa graja, saj oba naredita isti pomenski obrat – zlo preneseta na človeka v ospredju, na protagonista, namesto da bi ga ohranila kot nekaj bolj prežečega, starodavnega, skoraj Lovecraftovskega. Louis se namreč res odloči, da mačka pokoplje na sumljivem kraju, ki očitno oživlja vse mrtvo, a v knjigi je vse skupaj veliko bolj usodno, saj se vse okoliščine razpletajo temu v prid, k temu ga sili nekaj neznanega, kar personalizira mitološko bitje Wendigo, v filmu pa izpade kot pohlepen in zaletav bedak, ki izziva usodo, zato je težje najti sočutje zanj.

To se zgodi tudi zato, ker so čisto ob stran potisnjene kakršnekoli moralne dileme, če je sploh prav, da se mrtve stvari obuja nazaj v življenje in kakšna bo cena za to. Filmski Louis pri naslednjem pokopu, ki je veliko bolj prelomen od tistega pokopa mačke, sploh ne okleva, ampak se zadeve loti hladno preračunljivo. Tudi sam pohod od hiše do pokopališča vsakič deluje smešno kratek – namesto da bi šlo za občutek, da lik doživlja tako fizično kot psihično kalvarijo, deluje, da se zakopavanje dogaja za vogalom, sploh v finalnem razpletu, ki je že tako totalna polomija.

Zgodba je tudi za nekoga, ki ni bral knjige ali gledal prvega filma, v drugi polovici filma izjemno predvidljiva, saj zapade v kliše grozljivk slabše produkcije – vse od manično zaigranega demonskega otroka, ki okrog maha s skalpeli in se premika po živalsko, do neverjetno poceni jump scare momentov, ki postanejo že prav utrujajoči. Tudi igralsko gre za uborno predstavo, še najbolje se odreže John Lithgow kot sosed Jud. Za vizualni učinek telesnega horrorja ostaja tudi (že v knjigi problematično) demoniziranje bolezni ženine sestre, ki bi lahko bilo brez velike škode izpuščeno, začuda pa se ne izkoristi res grozeče pojave Wendiga (poguglajte!). Mogoče je, da je v nekem trenutku celo prikazan, a je film večinoma tako temen, da je težko videti že glavno dogajanje, kaj šele nekaj, kar preži iz megle.

Vse skupaj deluje res kaotično, zdi se, kot da bi nekdo posnel film po tem, ko bi knjigo površno preletel, saj ne kaže veliko razumevanja za glavno vprašanje te depresivne zgodbe – kako se človek spopada s smrtnostjo in kaj vse je za to pripravljen narediti. V pogovoru med očetom in hčerko je nekaj tega sicer nakazanega, a se zgodba hitro premika naprej, brez razmisleka, poglobitve, razčlenitve. Kot da bi hotela čim prej obkljukati vse glavne dogodke. Od Kingove najbolj temačne zgodbe z grozovitim koncem je tako ostalo le še okostje, in ko se v zaključni špici oglasi še pomehkužena verzija komada Pet Sematary kultnih Ramonesov, je to samo še eno razočaranje več.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me