Ogledano: Love, Death & Robots (1. sezona, 2019)
IMDB.com8.7
Rottentomatoes.com7.4
Filmstart.si7.1
Pozitivno
  • raznolikost
  • nekatere bizarne in presenetljive epizode
  • uvodne špice
Negativno
  • prevelika nihanja v kakovosti posameznih epizod
  • preveč se pozablja na robote
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
6.9

Naslov: Love, Death & Robots
Premiera: 15. marec 2019 (Netflix)
Žanr: znanstvena fantastika
Država: ZDA
Producent: Tim Miller


OPIS:

Antologijska serija v osemnajstih epizodah na različne načine tematizira ljubezen, smrt in robote, pri čemer vsaka epizoda stoji zase tako zgodbeno kot vizualno. Večinoma gre za postapokaliptične, distopične ali domišljijske scenarije, ki so močno zasidrani v znanstvenofantastični okvir.


FILMSTART. RECENZIJA:

Če zelo poenostavim, je Netflixova serija Love, Death & Robots pravzaprav animirani Black Mirror (2011–). Vsaka od osemnajstih zelo kratkih (5- do 15-minutnih) epizod predstavi čisto svojo zgodbo, pri čemer so nekatere bolj in nekatere manj uspešne. Na splošno gre za solidno izpeljavo dobre ideje, čeprav je še kar nekaj prostora za izboljšave, sploh če pogledamo statistično – dobra petina je res nepozabnih (sploh Zima Blue in Good Hunting), ostale pa so ali približno zadovoljive ali pa celo zanič (Alternate History, The Dump). Pozitivno je, da je za prvo epizodo izbrana udarna Sonnie’s Edge v slogu Godzille, v kateri spremljamo bitke pošasti, in ponudi nepričakovan končni obrat, saj je tako lestvica postavljena kar visoko, zelo dobra stran serije pa je tudi njena neverjetna raznolikost – vsak bo lahko našel vsaj eno epizodo, ki ga bo res nagovorila, pa naj bo to zaradi posebne animacije, tematike, humorja, preobratov, napetosti ali česa drugega. Večinoma gre za trilerje, ki mejijo na grozljivke, in nič čudnega ni, da jo je Netflix klasificiral kot serijo za odrasle, saj sta zelo pogosta kruto prikazana nasilje in necenzurirana, včasih pretirana seksualnost. To pa niti ne preseneča,  saj je ustvarjalec serije Tim Miller, ki je med drugim režiral tudi Deadpoola. Lep detajl so tudi uvodne špice, kjer v slogu rulete trije znakci prikažejo glavne teme ali simbole posamezne epizode, pri čemer večinoma ostajajo kar enigmatični. Sama animacija najbolje izpade takrat, ko ni preveč fotorealistična, če bi hoteli realizem, bi pač gledali igrano serijo. V epizodi The Witness je nezgrešljiva animacija Alberta Mielga, ki je sodeloval pri oskarjevskem filmu Spider-Man: Novi svet, zelo posebne pa so tudi Good Hunting, ki kombinira vizualije steampunka in studia Ghibli ter hipnotična Fish Night v slogu Pijevega življenja.

Zima Blue

Tematsko gledano je vse skupaj rahla zmeda. Čeprav naslov napoveduje tri glavne teme, sta dve izmed njih tako splošni in vseprisotni, da ostaja gledalčevo zanimanje predvsem pri robotih. Ko ti nato v kar nekaj epizodah popolnoma umanjkajo, je razočaranje veliko, saj se zdi potencial neizkoriščen. V ospredju ostaja znanstvena fantastika, nekatere epizode celo temeljijo na znanih kratkih zgodbah (Zima Blue in Beyond the Aquila Rift na zgodbah Alastaira Reynoldsa), ogromno pa je tudi subtilnih navezav na velike klasike, kot so Terminator, Alien, Matrica, Gravitacija, 2001: Vesoljska odiseja ipd. Kar nekaj epizod je postavljenih v vesolje (Helping Hand, Beyond the Aquila Rift, Lucky 13 …), spet druge ustvarijo vzporedne svetove ali pa se ukvarjajo z apokalipso. Glede slednjega najbolj preseneti ironična epizoda Three Robots, v kateri pridejo trije roboti na turistični ogled ostankov človeške civilizacije (»Če si videl eno postapokaliptično mesto, si videl vse«), čeprav se sčasoma zaplete v moraliziranje. Večina ostalih epizod je sicer resnih, se pa prav vse trudijo (in večinoma uspejo), da bi dosegle efekt presenečenja in nejevere, pri čemer najvišje kotira epizoda When the Yogurt Took Over, ki razloži, kako in zakaj je jogurt začel vladati človeštvu.

Fish Night

Ogromno je prikazov bitk, vojn in spopadov (The Secret War, Blindspot, Lucky 13, Shape-shifters, Sucker of Souls, Suits …), ironično pa sta najbolj izstopajoči in nasploh izjemni dve, ki sta bolj umirjeni. Prva je epizoda Good Hunting, v kateri spremljamo nenavadno prijateljstvo med fantom, potomcem lovca na duhove, in punco, potomko mitološkega bitja huli jing (ženske, ki se spreminja v lisico). Njun odnos je prikazan skozi več let, ko se njune poti ločijo in potem spet združijo, samo vzdušje pa spominja na bizarno, a magično mešanico Murakamija, Svete knjige volkodlaka Viktorja Pelevina in Huga Cabreta Briana Selznicka. Druga pa je Zima Blue, v kateri skrivnosti slikar (Malevič?) zaupa novinarki, kako bo izpeljal svojo ultimativno umetniško dejanje. Gre za pretanjeno zgodbo, njenega preobrata ne boste nikakor uganili, čeprav je konec koncev čisto logičen, obenem pa na nepretenciozen način zastavlja ključna vprašanja o smislu bivanja. Obe epizodi sta tako navdušujoči prav zato, ker sta zastavljeni izven okvirjev in ponujata nekaj, česar še nismo videli, vseeno pa je kar nekaj ostalih žal klišejskih, že stokrat prežvečenih zgodb in preobratov, ki so bili nazadnje šokantni nekje v času originalne Zone somraka. Vseeno je serija vredna ogleda, ker v zelo kratkem času servira toliko različnih zgodb in animacij in ker se ne ujame v monotonost, ampak vsake toliko izvede kakšen trik, ki nas čisto posrka v vrtinec ljubezni, smrti in robotov.

Good Hunting

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me