Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020)
Metacritic.com6.2
IMDB.com7.4
Rottentomatoes.com6.4
Filmstart.si6
Pozitivno
  • fascinantna gradnja magičnega sveta
Negativno
  • podcenjevanje gledalca
  • predvidljivost
  • premalo grozljiva
6.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Locke & Key
Premiera: 7. februar 2020 (Netflix)
Žanr: drama, fantazija, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Darby Stanchfield, Connor Jessup, Emilia Jones
Režija: Meredith Averill, Aron Eli Coleite, Carlton Cuse


OPIS:

Ovdovela Nina Locke se po travmatični moževi smrti skupaj z otroci, Tylerjem, Kinsey in Bodejem, preseli v majhen kraj Matheson, kjer stoji graščina Keyhouse. Njeni zidovi pa ne predstavljajo samo novega začetka za ranjeno in obupano družino, ampak tudi neomejeno število možnosti, saj skriva magične ključe, ki jih otroci kmalu začnejo uporabljati.


FILMSTART. RECENZIJA:

Megauspešna stripovska serija Locke & Key, pod katero se podpisujeta Joe Hill in Gabriel Rodríguez, je imela pri prenosu v televizijski medij kar nekaj težav. Fox je poskusil že leta 2010, a se je vse skupaj zapletlo, potem so leta 2016 poskusili pri Hulu, kjer so celo posneli neko pilotno epizodo, a obupali, dokler ni leta 2018 v igro prišel Netflix. Stripi so sicer izhajali mesečno med letoma 2008 in 2013, vmes in kasneje pa je izšlo tudi nekaj posameznih zgodb iz istega vesolja. Poskrbeli so za pravi grozljivi spektakel, kar ni nič čudnega, saj je avtor teksta Joe Hill sicer sin Stephena Kinga, ki pa se že več kot uspešno stopil iz očetove sence (NOS4A2, Horns, Heart-Shaped Box). Zanimivo je, da so se avtorji serije odločili spremeniti kraj dogajanja, v stripih gre za Lovecraft, seveda poimenovan po kultnem začetniku grozljivke H. P. Lovecfratu, v seriji pa za Matheson, kar je hommage avtorju srhljivega distopičnega romana Jaz, legenda, Richardu Mathesonu. In prav tako kot Matheson ni imel sreče s filmsko adaptacijo izjemnega romana (Jaz, legenda z Willom Smithom iz leta 2007 je klišejski triler s totalno zgrešenim koncem, ki popolnoma povozi poanto izvirnika), tako tudi Hill in Rodríguez nista imela sreče s pričujočo adaptacijo, ki zgodbo, ob kateri nam gredo kar mravljinci po hrbtu, spremeni v mladinsko pripoved o obstoju magije. In če smo že pri hišah, v katerih straši: z Locke & Key namesto The Haunting of Hill House (2018) dobimo The House with a Clock in Its Walls (2018).

Ogrodje zgodbe je sicer krasno bizarno. Hiša skriva mnoge ključe s prav posebnimi sposobnostmi; z enim lahko popraviš razbite stvari, z drugim se lahko podaš v lastne spomine, s tretjim pa postaneš duh. Za vsak ključ je treba poiskati ustrezno ključavnico, kar ni vedno lahko, vsak pa s seboj prinaša odgovornost in seveda moč. Osnovna struktura serije je premišljena, saj je v vsaki epizodi v ospredju eden izmed ključev, dogajanje pa se tudi dovolj nepredvidljivo zapleta, da ostaja napeto. A tako je samo pri izgradnji sveta, torej v prvi tretjini sezone, ki postreže z nekaterimi vrhunskimi prizori (ujetost v ogledalo je hipnotično in z vsem tistim odsevanjem in lomljenjem podob prav prisrčno psihedelično). Serija pa se na žalost ujame v past, v kateri je poginilo že kar nekaj solidnih magičnih svetov – preveč se zanašajo na samo magijo in pozabijo na podrobnosti, na primer na vzpostavitev resnih pravil, računajo pa tudi na to, da bo magija nekako dovolj, da bo potešila gledalca do te mere, da bo pripravljen nekritično sprejeti vse nelogičnosti, ki jih bo zgodba zahtevala.

Locke & Key začne ravno zaradi te usodne napake že nekje sredi sezone šepati in sčasoma dokončno razpade. Slabo spisanega scenarija pač ni tako lahko prikriti. V zgodbi so napake, luknje, nejasnosti, ključi so izkoriščeni v napačnih trenutkih in prikladno pozabljeni, ko je treba ustvariti nov zaplet, in to v tako nemarni maniri, da res razjezi. Sicer je precej preobratov, kar bi lahko seriji šteli v dobro, a se ustvarjalci odločijo, da gledalci sami niso sposobni predelati nobenega »novega« podatka (če sem iskrena, so tudi preobrati precej predvidljivi), zato vsakič postrežejo z razlagami in nepotrebnimi flashbacki – ti so še posebej nesmiselni zato, ker je bila na Netflixu na voljo celotna sezona naenkrat. Serija tako očitno podcenjuje gledalca, povrh pa se ne odkupi niti z igro, ki je večinoma povprečna, niti s koncem, ki je predvidljiv in se konča s šibkim cliffhangerjem. Kot da to ne bi bilo dovolj, je veliko preveč osredotočanja na srednješolske in ljubezenske drame. Škoda, da se je bogat material zapravil za produkcijo, ki pogosto spominja na naracijo kakšnega nizkoproračunskega televizijskega filma. Serija bo verjetno vseeno dobila naslednjo sezono, ker je čisto simpatična in primerna za ogled, ko si želimo sprostitve ali odklopa, a upanje o čem bolj prelomnem je obstalo pred zaklenjenimi vrati. Včasih magija pač ni dovolj.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me