Ogledano: Kvadrat (2017)
METACRITIC.COM7.4
IMDB.COM7.9
ROTTENTOMATOES.COM7.1
FILMSTART.SI8.3
POZITIVNO
  • igralska predstava opičnjaka in opeharjenega mladeniča
  • kadriranje v posameznih prizorih
NEGATIVNO
  • nezaključene podzgodbe
  • antipatična Elisabeth Moss
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
7.4

Terry Notary The Square KvadratNaslov: Kvadrat (The Square)
Premiera: 21. 9. 2017 (Slovenija)
Žanr: komična drama
Država: Švedska
Igrajo: Claes Bang, Elisabeth Moss, Dominic West
Režija: Ruben Östlund


OPIS:

Christian se v muzeju sodobne umetnosti, kjer dela kot kurator, pripravlja na otvoritev nove predstave po imenu Kvadrat. Zaradi ukradenega telefona povsem zapostavi svoje delo in družino, kar ga hitro privede v velike težave.


FILMSTART. RECENZIJA:

Človekovo zaupanje je zelo spremenljiv in še težje opredeljiv proces. Švedski režiser Robert Östlund se v svojem letošnjem izdelku, ki sliši na ime Kvadrat (The Square, 2017), mojstrsko dotika tega, skorajda bi lahko rekli, enega izmed ključnih aspektov človeških življenj. S svojo umetnino je posegel tudi na sam vrh lestvice nagrajencev na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu (festival smo iz prve roke spremljali tudi pri Filmstartu).

V filmu spremljamo življenje Christiana, kuratorja muzeja sodobne umetnosti, v času priprave in splovitve nenavadne razstave z imenom Kvadrat. Zadeva je preprosta. Na tleh ustvarijo kvadrat, v katerem stoji tablica z napisom, ki pravi nekaj v smislu, da bodo vsi, ki vstopijo v kvadrat imeli enake pravice in dolžnosti ter da morajo vsi pomagati človeku, ki stoji v kvadratu in prosi za pomoč.

Christianovo zgodbo spremljamo iz več različnih zornih kotov, ki sprva izpadejo malce nepovezani in zmedeni. Nekatere uspe v celotno sliko ustrezno umestiti šele nekaj prespanih noči in večkratnega premišljevanja o videnem. To lepo prikaže Östlundove sposobnosti, da film sporočila ne nosi kot na pladnju, ampak ga načrtno zavije v več plasti zgodbe.

Poleg izvrstnega podajanja posameznih delov zgodbe, ki se na koncu izkažejo za premišljen splet dogodkov je vredno izpostaviti več stvari. Ena od zanimivejših je zagotovo stvaritev določenih prizorov, ki s svojo nenavadnostjo in zanimivo izvedbo gotovo pritegnejo pozornost gledalcev. Malodane si lahko predstavljamo, kako so se ideje za nekatere izmed njih Östlundu najbrž prikradle v misli že dolgo pred filmom in jih je nato pedantno vključil v scenarij. Omenimo le nekatere izmed njih. Žur s hitro elektronsko glasbo skupaj z ekipo ljudi, ki bi jih prej postavil v dom za ostarele kakor na plesišče, ki odmeva pod vibracijami močnih nizkotoncev. Brskanje po smeteh iz prevrnjenega kontejnerja – ta prizor bi lahko ustavili v katerikoli točki in dobili fotografijo s pravim renesančnim pridihom. Vrh nenavadnega kadriranja pa predstavlja prizor v katerem se Christian s svojima hčerkama vzpenja po polžastem stopnišču. V njem je režiser kamero najbrž obesil na vrv, s  pomočjo katere jo je nato vrtel s točno takšno hitrostjo, da je bil glavni junak na platnu, navkljub vzpenjanju, nenehno na isti točki.

Madeleine Barwén Trollvik The Square Kvadrat

Poleg sodobnih neprilik (kraja telefona, priprava marketinške kampanje za spletna omrežja za prihajajočo razstavo, nepripravljenost bližnjih za skok na pomoč ljudem v težavah…), ki se pripetijo našemu protagonistu in so lep primer aktualizacije zgodbe na nivoju množic, je v filmu predstavljena tudi kritika sodobni umetnosti. Že v uvodnem prizoru smo priča intervjuju tekom katerega Christian izpostavi vprašanje, kaj sploh je sodobna umetnost. Tudi okrog tega se vrti nekaj prizorov, ki dosežejo svoj zenit na gala večerji, kjer umetnik po imenu Oleg, izvede performans v katerem se izdaja za neukročenega džungelskega opičnjaka. Zadeva na koncu uide z vajeti vendar je scena vseeno mojstrski prikaz igralčevih sposobnosti oponašanja gibanja, oglašanja in obnašanja naših bližnjih živalskih sorodnikov. Poleg tega pa še posebej lepo izpostavi eno izmed že omenjenih težav sodobne družbe – hitrost odziva na pomoč bližnjim v težavah.

Poleg Terryja Notaryja, ki je upodobil divjaka omenjenega v prejšnjem odstavku, je izvrstne igralske sposobnosti izkazal tudi 10-letnik, ki je stopil v čevlje dečka, kateremu je Christianova potegavščina za povrnitev ukradenega telefona na grbo nakopala ogromne težave s starši. Vztrajnost s katero njegov lik želi pripraviti brezbrižnega muzejskega kuratorja, da se opraviči njemu in njegovi družini ter poskrbi, da se opere madež z njegovega imena, je zavidanja vredna.

The Square Kvadrat

Ni pa vse v filmu le rožnato. V filmu se pojavi (pre)obilje motivov predstavljenih v več zgodbenih nitih. To privede do skoraj poltretjo uro dolgega izdelka, ki pusti številne zgodbe brez ustreznega zaključka ali pojasnila. Za nekatere izmed njih lahko sicer rečemo, da takšen zaključek vloženih zgodb poskrbi za boljši učinek na gledalca, pri številnih drugih pa se to izkaže za precej moteče. Prav tako je nenavadno, da v švedskem filmu nastopa ameriška igralka Elisabeth Moss, ki s svojo predstavo ne izstopa v nobenem pogledu in z lahkoto si na njenem mestu predstavljamo tudi kakšno drugo, morebiti povsem neznano igralko.

Na koncu je uspelo režiserju vseeno spraviti skupaj zgleden izdelek, ki na pikanten izpostavi številne težave s katerimi se srečuje današnja družba. Za zaključek ponudi tudi posplošeno zdravilo za vse probleme v obliki motivacijskega govora trenerja na tekmi navijačic, kjer sodeluje tudi Christianova hči. Ta med odmorom svoji ekipi svetuje: Prenehajte trošiti energijo za svoje probleme. Popravite jih in nadaljujte.

O avtorju

Nik Rus
Copy Writer

Človek tisočerih zanimanj in interesnih dejavnosti, ki si v svojem življenju z veseljem ogleda tudi kakšen film. Zaslug za veselje do pisanja pa ne pripisujem svoji srednješolski profesorici slovenščine.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me