Ogledano: Kingsman: Zlati krog (2017)
Metacritic.com4.4
Imdb.com7.7
Rottentomatoes.com5.4
Filmstart.si5.8
Pozitivno
  • humor
  • akcijski prizori
  • Julianne Moore
Negativno
  • ujetost v klišeje
  • zmedeno sporočilo
  • obuditev Harryja (Colin Firth)
5.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Kingsman: Zlati krog (Kingsman: The Golden Circle)
Premiera: 21. 9. 2017
Žanr: akcijski, komedija
Država: Velika Britanija, ZDA
Igrajo: Taron Egerton, Colin Firth, Mark Strong, Julianne Moore
Režija: Matthew Vaughn


OPIS:

Ko je napaden in uničen glavni štab Kingsmana, se Eggsy (Taron Egerton) in Merlin (Mark Strong) povežeta z ameriško bratsko organizacijo Statesman, da bi ustavila uničujoč načrt mamilarske kraljice Poppy (Julianne Moore).


FILMSTART. RECENZIJA:

Po nepričakovanem, a upravičenem uspehu prvega dela franšize Kingsman nas je seveda moralo doleteti nadaljevanje, a žal je Zlati krog le bleda senca ognjemeta, ki nam je glave (dobesedno!) odpihnil v prvem poskusu. Teža Harryjeve (Colin Firth) smrti izgubi pomen, saj je obujen nazaj v akcijo, a dinamika med Eggsyjem, Merlinom in njim izpuhti, kot da je nikoli ne bi bilo, čuti pa se grozno prisiljeno prikrajanje scenarija. V povezavi s tem pade tudi gradnja Eggsyjevega značaja, melanholično ranjenega zaradi izgube mentorja in vzornika; njegova čustva – tako zelo nekonvecionalno prikazana, saj mu gre, velikemu in močnemu tajnemu agentu, ob omembi Harryja na jok – se izkažejo za nesmiselna, absurdna. Manj boleče pa so ravno iz tega razloga tudi vse nove smrti, če je lahko izničena ena, so lahko izničene vse. Prav tako nespametna je eliminacija agentke Roxy (Sophie Cookson), res dobro zgrajenega lika iz prvega dela, ki bi Eggsyju parirala veliko bolj energično od Merlina, zanimivejša pa je od večine novih likov, ki jih srečamo v agenciji Statesman.

Še dobro, da film rešuje Julianne Moore, ki ravno prav psihotično utelesi glavno zlobnico Poppy (ang. mak, cenim navezavo). Sredi pragozda se obda še z varnostniki in minskim poljem, za zidovi pa se prepusti čaščenju popkulture in ustvari pravo Potemkinovo kuliso idiličnega ameriškega mesteca, ki ima prav vse – od kinodvorane, dinerja, frizerskega salona in slaščičarne, ki jo krasi ogromen roza krof. Gre za polnokrvno kritiko hlapčevskega sledenja zahodnim trendom, ki se uveljavljajo v še tako zaprtih krajih. Bolje ne gre. Poppy je sicer na čelu Zlatega kroga, ki skrbi za distribucijo mamil, odloči pa se, da bo s pomočjo bolezni pokončala vse (redne in občasne) uživalce mamil, če ne pridobi enakih pravic, kot ga imajo alkoholni lobiji. In tu se skriva tista problematična točka, ko se film ujame v lastno zanko. Poppy je predstavljena kot največja zlobnica, čeprav ima poanto. Prvič, (ohlapno) simbolizira nenehen trud ženske, da bi se uveljavila v moški družbi, in še pomembneje, predstavlja nepriljubljeno mnenje, da je alkohol prav toliko ali pa še bolj škodljiv od mamil. V precepu se namreč znajdejo tudi tisti, ki se z marihuano zdravijo v medicinske namene, pa kakšni mladostni eksperimentatorji, medtem ko so alkoholiki po vsej državi in po večini sveta zaščiteni kot kočevski medvedi, čeprav alkohol uničuje življenja v enaki ali celo večji meri (prometne nesreče, nasilje ipd.). V tem kontekstu še toliko bolj razjezi dejstvo, da se ameriški Statesman ob strani preživljajo s proizvodnjo viskija in neprikrito navdušeno zrejo v trendno črto donosa, ki kar raste in raste. Prav prešerno popivajo tudi med delovnim časom, za povrh pa poudarijo, naj se tudi Kingsmani raje držijo rujne kapljice. Več alkohola, torej! V takih razmerah je Poppy kar težko zameriti.

Humor je enako žmohten, v temačnosti ne popušča in izkoristi prav vsako priložnost. Problem je v tem, da pri Kingsman pričakujemo nepričakovano, zato ni več tistega norega naboja. Večina likov je spackanih, značajsko neizrazitih ali pa jih določa le ena stvar, nekateri z veliko potenciala pa so odstranjeni ali odrinjeni na rob (na primer Hanna Alström kot švedska princesa Tilde, Halle Berry kot Ginger Ale, Channing Tatum kot Tequila). Bonus je prav gotovo Elton John, ki za komičen učinek ne rabi ničesar novega, ampak se preobleče kar vase. Akcijski prizori so eksplozivni in vratolomni, pravzaprav brezhibni, a se film prehitro nasiči, ker je vse svoje adute navrgel že v prvem delu. Problematično je tudi podleganje neštetim klišejem. Seveda, če si satira, se lahko izgovarjaš na to, da si klišeje obrnil sebi v prid, kar je v nekaterih primerih res, v ogromno prizorih pa se brez ironije zgodi ravno tista najbolj pričakovana stvar, kar zaduši ustvarjalni potencial in samo kaže na to, kako se je franšiza usodno ujela v lastno past, v začaran (ne ravno zlat) krog.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!