Ogledano: Jumanji: Naslednja stopnja (2019)
METACRITIC.COM5.8
IMDB.COM7
ROTTENTOMATOES.COM7.1
FILMSTART.SI6.9
POZITIVNO
  • kemija med igralci
  • humor
  • poklon izvirniku
6.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
8.3

Naslov: Jumanji: Naslednja stopnja (Jumanji: The Next Level)
Premiera: 12. december (2019) (Slovenija)
Žanr: družinska pustolovska komedija
Država: ZDA
Igrajo: Dwayne Johnson, Jack Black, Kevin Hart
Režija: Jake Kasdan


OPIS:

Srednješolska druščina, ki ji je v prejšnjem delu uspelo pobegniti iz krempljev zlovešče igre Jumanji, se znova znajde v njenem nevarnem primežu, ko ugotovijo, da je Spencer (Alex Wolff) igro po uničenju sestavil in se vanjo ponovno vrnil. Ko že mislijo, da so spoznali vsa Jumanjijeva pravila, se znajdejo v novi nalogi, tokrat pa jim štrene mešajo tudi drugi avatarji …


FILMSTART. RECENZIJA:

Pred dvema letoma je filmske oboževalce dokaj nepripravljene ujela novica, da studio Sony načrtuje nadaljevanje velike družinske uspešnice o smrtonosni igri Jumanji (1995, rež. Joe Johnston), posneti po knjižni uspešnici Chrisa Van Allsburga, v kateri je (kot vedno) blestel kralj družinskih filmov in za mnoge poosebitev otroštva, Robin Williams, ki je zaradi zahrbtne bolezni žal veliko prezgodaj izgubil življenje. Javnost je bila zamisli (pričakovano) nenaklonjena, komentarji pa so variirali od agresivnih do zaščitniških. Zaradi smrti velikega igralca so bili mnogi še vedno preobčutljivi, da bi bili pripravljeni sprejeti poskus nekakšne osvežitve filma, ki je prišla vsaj 21 let prepozno. Brez Williamsa, ki je igral za film zelo pomemben lik, Jumanjija pač ni, pomagalo pa ni niti dejstvo, da Hollywood gledalce že lep čas posiljuje z rimejki, rebooti, vsiljenimi nadaljevanji in podobnim recikliranjem starega materiala.

Izdani napovednik je mnenja še dodatno zakoličil – v njem pravzaprav skorajda ni bilo ne duha ne sluha o dejanski ikonični igralni plošči Jumanji, ki smo jo vzljubili v prvi polovici devetdesetih, saj so se ustvarjalci odločili še za dodatno »osveževanje«. Namizna igra je tako postala videoigra. Celo zveneča igralska zasedba ni pripomogla – Dwayne Johnson in Jack Black sta sicer oba dobra igralca, a sta na žalost tudi imeni, ob katerima mnogi gledalci, že samo zaradi njune pojave, zavijajo z očmi. Resda nista ravno Sandler, kateremu se, mimogrede, letos nasmiha oskarjevska nominacija, a vseeno. Občutek sta morda lahno omilila le Kevin Hart in Karen Gillan. Sam napovednik je sicer do danes zbral že več kot 32 milijonov ogledov (!), dolgo časa pa je število uporabnikov YouTuba, ki jim posnetek ni bil všeč, konkretno prekašalo število ostalih.

Tudi sam sem si, kot goreč oboževalec prvega dela in Williamsa, film v kinematografih ogledal zgolj zaradi obujanja nostalgije in samega kinematografskega doživetja sveta Jumanjija. Predsodkom pred dejanskim ogledom filma se običajno izogibam, a priznam, da sem si Dobrodošli v džungli ogledal z odločitvijo, da mi ne bo všeč. Sledilo pa je veliko presenečenje. Ne samo, da nadaljevanje ni bilo zanič, ampak se je izkazalo za povsem kratkočasen in zelo zabaven film. Resda deluje kot samostojen izdelek, ki bi povsem lahko izgubil priključek Jumanjija v naslovu, a so ustvarjalci posvetili dovolj časa prefinjenim drobnim referencam na izvirnik, ki film odlično (in predvsem spoštljivo) vključijo v mitologijo te nenavadne igre, gledalcem, ki so ob prvem filmu odrasli, pa pričarajo pravi nostalgični trenutek. Tako je bil končni rezultat nepotreben, a zelo zabaven in gledljiv film za uspešno kratkočasenje.

S štirimi srednješolci, računalniškim navdušencem Spencerjem (Alex Wolff/Dwayne Johnson), športnikom »Frižiderjem« (Ser’Darius Blaine/Kevin Hart), frfotavo Bethany (Madison Iseman/Jack Black) in zadržano Martho (Morgan Turner/Karen Gillan), se tako odpravimo na pustolovščino v posodobljen Jumanji, naravnost v središče džungle, kjer se videoigra odvija. Pri tem film ne ignorira nekaterih vedno trapastih stereotipov igričarskega formata – Martha denimo takoj opazi, da je njena avatarka pretirano seksualizirana (ozka kratka majica in kratke hlače, ki bolj razkrivajo kot odkrivajo), kar je seveda povsem neskladno z okoljem, v katerem se znajdejo.

Naslednja stopnja je tako po dveh desetletjih, v katerih so mnogi otroci devetdesetih že dobili svoje otroke, že presenetljivo tretji del družinske pustolovščine, a deluje iz prej omenjenih razlogov bolj kot nadaljevanje nadaljevanja kot kar koli drugega. Predvsem film pusti tak občutek zaradi številnih ponovitvenih elementov – isti režiser, celotna prejšnja ekipa, nadaljevanje same naracije itd. Roko na srce, to bi se verjetno zgodilo tudi s prejšnjim delom, če bi ponovno zbrali prejšnjo ekipo (Williams, Kirsten Dunst, Bonnie Hunt, Jonathan Hyde, Patricia Clarkson), kar zaradi nesrečnih okoliščin ni bilo mogoče.

Znano ustvarjalsko zasedbo tokrat še dodatno popestrita veterana Danny DeVito in Danny Glover v vlogah Spencerjevega dedka in njegovega nekdanjega najboljšega prijatelja, ki morata svoje razprtije razčistiti v nevarnem okolju Jumanjija, enako prepričljiva pa je tudi Awkwafina, ki prevzame vlogo avatarke, v kateri se tokrat znajde Spencer. Zgodba se nadaljuje, kjer se je končala prva in razen nove naloge, ki jo mora opraviti naša ekipa, ne prinaša nič zares novega, a je kljub temu izjemno zabavna in nas popelje na vožnjo z divjim vlakcem smrti, ki ne dopušča, da bi zares zajeli sapo. Dve uri ni ravno običajna minutaža za družinski film take vrste, a mine, kot bi trenil, k čemur pripomore tudi več kot zgolj prepričljiva kemija, ki jo protagonisti zgradijo med seboj. Nekaj zmede (in salve smeha) povzroči tudi preskakovanje igralcev Jumanjija med različnimi avatarji – Bethany kot črna, mogočna kobila je med vrhunci humorja trilogije, zanimiv pa je tudi generacijski razkorak med starejšima igralcema (tokrat Johnson in Hart) ter mlajšimi, ki prvima dvema nikakor ne morejo vcepiti v glavo zamisli, da so se pač znašli v videoigri.

Za oboževalce prvega dela pa bo zagotovo najbolj navdušujoče dejstvo, da tudi tokratni nastavek ne pozabi na domiselne pirhe, ki celotno trilogijo prepričljivo povežejo v isto narativno vesolje. V Dobrodošli v džungli je bila to predvsem omemba Alana Parrisha, tokrat pa moramo za naval nostalgije počakati vse do zaključka. Franšiza bo tudi s tretjim delom zagotovo zadovoljivo napolnila kinematografske dvorane po svetu, o čemer pričajo tudi presenetljivo zasedene projekcije filma v Sloveniji – kar je svojevrsten dosežek, zato tudi novica o četrtem delu ne bi bila pretirano presenečenje. In če bo ustvarjalcem uspelo ohraniti nivo kakovosti zabave, ki ga filmi prinašajo, bomo tudi nadaljevanja zelo veseli.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me