Ogledano: Joker (2019)
Metacritic.com5.9
IMDB.com9
Rottentomatoes.com6.8
Filmstart.si8.9
Pozitivno
  • kompleksen in večplasten lik Jokerja
  • vrhunska igra Joaquina Phoenixa
  • družbeni komentar
Negativno
  • nespretna in nepotrebna vpeljava nekaterih prizorov, povezanih z Batmanom
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (8 Votes)
7.8

Naslov: Joker
Premiera: 3. oktober 2019
Žanr: kriminalka, drama, triler
Država: ZDA
Igrajo: Joaquin Phoenix, Robert De Niro, Zazie Beetz, Shea Whigham
Režija: Todd Phillips


OPIS:

Arthur Fleck (Joaquin Phoenix) skupaj z ostarelo in obnemoglo mamo Penny (Frances Conroy) živi v razsutem socialnem stanovanju sredi Gothama. Za preživetje dela kot klovn, saj mu je mama vedno govorila, da je na svetu zato, da bi prinesel veselje, vendar pa ga zahrbtno nevrološko obolenje – nekontrolirano smejanje – na vsakem koraku ovira. Želi si uspeti kot komik in večere preživi hipnotiziran ob gledanju oddaje Murraya Franklina (Robert De Niro) in sanja o uspehu.


FILMSTART. RECENZIJA:

Naj razčistim že kar na začetku – Joker ni popoln film. To je od njega tudi nepravično zahtevati, saj gre v ozadju še vedno za film o enem izmed najbolj kanoniziranih zlobnežev iz superjunaškega sveta, ne glede na to, kako močno se ustvarjalci trudijo, da bi to prikrili. Edina prava težava, ki jo ima Joker, je namreč ta, da se ni odločil iti do konca. Ne do konca v art, kar bi pomenilo, da bi se otresel zatohle ikonografije DC-ja, od Batmana do Gothama, in se predstavil kot polnokrvna drama o človeku, ki mu v življenju ni postlano z rožicami, a se vseeno trudi ostati pozitiven. Pa tudi ne do konca v komercialo, kjer bi si priznal, da je pač del DC vesolja, naredil iz tega kaj meta ali pa preprosto razširil kanon. Joker pa pleše nekje po robu. Čeprav gre v prvi vrsti za film, s katerim hočejo na svojo stran po množici neuspelih poskusov dobiti kritike. Gledalce tako že imajo. Kar je pravzaprav imenitno, saj ni veliko superjunaških izdelkov, ki dovoljujejo seciranje v podrobnosti – kar ta kritika na nek način bo –, saj nam po navadi servirajo topoumne scenarije, ki sledijo vnaprej predpisanim konvencijam in šablonam, pričujoči film pa si drzne izven okvirjev in nas z likom pelje nekam, kjer še nismo bili.

Najbolj moteč element je prav Batmanovska ikonografija, ki gre celo tako daleč, da vidimo enega izmed kultnih prizorov čisto poustvarjenega. Sicer je res, da Joker brez Batmana ne bi deloval, a po drugi strani ne moremo mimo vprašanja, kako se bo Phoenixov Joker sploh lahko soočil z netopirskim junakom. Roko na srce je za vodenje nekega zlobnega masterplana pač preveč preprost in preveč zlomljen. Sicer je pohvalno, da se naredi obrat lika v nekaj, kar je popolnoma novo in še nikoli videno, a če je obloženo z vsem, kar se v kanonu dogaja naprej, izgubi pomen. Če je film hotel biti samostojen, je Batmana čisto preveč, pa tudi škoda je, da se gledalce draži z novim materialom, ki ne bo prerasel v serijo. Tu se je na mestu potrebno vprašati, če bi film sploh dobil toliko pozornosti, če ne bi šlo za Jokerja. Verjetno ne, in ustvarjalci tega pač niso hoteli spustiti iz rok. To pa je tudi edina večja pomanjkljivost tega sicer vrhunskega izdelka.

Vrhunski je predvsem zaradi Joaquina Phoenixa, ki pač ne razočara – v vsako vlogo se potopi do te mere, da nikoli ne vidimo niti ene njegove poteze, ampak samo lik. To je v času generičnih igralcev, ki igrajo same sebe, vredno zlata. Čeprav to od njega po toliko filmih že pričakujemo, ga je vseeno fascinantno gledati vsakič znova. Poleg tega se Phoenix tokrat tudi fizično totalno transformira – pred nami stoji shujšan do kosti, tako da že na pogled deluje bolehno in neuravnoteženo. Je pa največji odmik od originala tudi tisto, kar filmu najbolje uspe – popolna prevetritev Jokerja kot lika, ki je poznan kot ultimativni zlobnež, zdaj pa skrbi za ostarelo mamo in s svojimi ubornimi dejanji zbuja predvsem empatijo, če ne celo simpatijo. To se zgodi zaradi ključne spremembe – njegov smeh prvič ni privoščljiv, škodoželjen in evforičen, ampak je nezaveden. Neverjetno je, kako mučno se počutimo ob njem, saj nikoli ne moremo razbrati, ali gre za ciničen smeh, za jok, za navaden smeh, za vse hkrati ali za nič od tega. Glede na to, kako pogosto se pojavlja, bi si lahko mislili, da hitro zastara in se izprazni, ampak vsakič uspe Phoenixu iz sebe iztisniti nekaj drugega, neko novo čustvo, ki to ni, nekaj neponovljivega in do konca motenega.

Joker smeha ne more nadzorovati, kot ne more nadzorovati svoje usode, kot ne more nadzorovati, kako ga vidijo drugi. Ta nemoč se vzpostavlja vsakič znova, v nenehnih pogrkovanjih in davljenjih, ko Arthur Fleck iz sebe spravlja ta nesrečni smeh, smeh, ki je nujnost, zveden na absolutno fizično dejanje, ki nima nič več s čustvi. In ravno zato je ta verzija Jokerja najbolj strašljiva – pokaže, kaj se zgodi, če človek, ki je čustveno mrtev, iztiri. V tistem trenutku se namreč začne vrhunec filma, ki je bil do takrat bolj depresiven sprehod skozi vedno bolj mizerno življenje nekega posameznika, ko pa eksplodira, ne neha odpirati novih in novih tem za razmislek. Kdo vse lahko postane obraz upora? Od kod pridejo podivjane množice? Sploh vejo, za kaj se borijo in komu sledijo? Se zavedajo posledic svojih dejanj? Se sploh vprašajo, kakšna je motivacija voditeljev in kakšna motivacija zlobnežev? Joker je v vsej svoji veličini pač družbenokritičen film, čeprav ga je mogoče gledati tudi popolnoma neobremenjeno – a pri tem se zamudi tisto najbolj subverzivno. Poleg tega, da pred zrcalo postavi posameznika, namreč razgrinja kar celotno družbo, saj si drzne na brutalen način vprašati dve stvari. Prvič, ali je krivda tistih, ki se obrnejo stran in ne naredijo nič, res večja od krivde tistih, ki delajo slabo, in drugič, koliko časa si bomo še zatiskali oči pred uničujočo brezbrižnostjo sistema, ki najšibkejše prežveči in izpljune. Da sploh ne začnem o vsebinskih pasteh, ki jih film prefinjeno nastavlja, od tega, ali je norost bolj nevarno demonizirati ali pomilovati, do tega, na koga vse se lahko zvrne krivda (na mamo, na očeta, na simpatijo, na vzornika, na vladajoče elite, na družbeno klimo) za to, da postaneš tak, kot postaneš. In če tega ne problematiziraš, postaneš Joker, še en zlobnež v svetu, kjer jih je že tako preveč. Presunljivo.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me