Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019)
IMDB.COM7.9
FILMSTART.SI8.4
POZITIVNO
  • posnetki Bohinja in okolice
  • igralska zasedba
  • presenetljiv razplet
NEGATIVNO
  • zvočne težave
  • premalo vsebinske razgibanosti v primerjavi s knjigo
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (9 Votes)
6.0

Naslov: Jezero
Premiera: 22. december 2019 (TV SLO 1)
Žanr: kriminalka
Država: Slovenija
Igrajo: Sebastian Cavazza, Nika Rozman, Matej Puc
Ustvarjalca: Matevž Luzar, Klemen Dvornik


OPIS:

Višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa (Cavazza) se po spletu naključij zaplete v preiskavo identitete obglavljenega dekleta, katere truplo so našli v Bohinjskem jezeru. Pri tem mu pomaga nova, zagnana sodelavka Tina Lanc (Rozman), za katero pa Birsa dvomi, ali bo zares v pomoč.


FILMSTART. RECENZIJA:

Zasanjana, dih jemajoča pokrajina, ki se razteza do koder seže pogled. Ogromno, lesketajoče se jezero s črno gladino, za katero se zdi, da skuša s pomočjo ubijalskih odbleskov ohraniti svoje najgloblje skrivnosti. Tik ob jezeru leži naplavljeno truplo, ki pripada mladenki. Nad njim bdi detektiv, zamišljen in vztrajen, da skrivnosti pride do dna. Ne gre za prizor iz Twin Peaksa, ampak za zasnovo najnovejše slovenske serije, še pred tem pa knjižne uspešnice Tadeja Goloba Jezero. Ta je z vsem medijskim draženjem hitro postala televizijski dogodek leta, pričakovanja so rasla, serija pa je še pred uradno televizijsko premiero lani decembra, kot prvi večji tovrstni projekt pri nas, doživela že dve festivalski kinematografski predpremieri – prvo v Sarajevu, na Sarajevskem filmskem festivalu, drugo v Ljubljani, na Liffu.

Recenzijo serije je najbolje začeti pri njenem dejanskem začetku – torej sami uvodni špici. Ta je vizualno spolirana in uspešno ujame duha celotne serije, kar je pravzaprav tudi (deloma) namen vseh uvodnih špic, v katere ustvarjalci dejansko vložijo nekaj truda, na nov nivo pa jo popelje glasbena podloga v obliki pesmi Ona sanja skupine Dan D. Izsek uporabljenega besedila »Ležala je ob reki mirna, kot da spi, ko se je v reko iztekala kri« tako pridobi povsem nov pomen, iz metaforičnega preskoči v dobesedno in že pred prvim prizorom v gledalca zareže ostro kot britev. In ravno tako ostro deluje tudi sneg, ki ga je v televizijskem Bohinju, kjer se večidel serije odvija, na pretek; scenografija je zares neponovljiva in presnuljiva. Posnetki bahavega Bohinja in okolice, prekrite s snežno odejo, gledalca povlečejo v nek nov svet, ki se zdi enako pravljičen kot krut. Prav za vsakim drevesom, skrivenčenim pod zapadlim snegom, bi se lahko skrivala narnijska Bela čarovnica, le da tokrat ta svojih žrtev ne zamrzne, ampak jih preprosto obglavi. Po predpremieri na Sarajevu naj bi nekateri gledalci komentirali, da »bi težko verjeli, da je serija posneta v Sloveniji, če tega ne bi vedeli vnaprej« in čeprav opazka deluje tudi malce zbadljivo, se je treba z njo strinjati. Širokopoteznost projekta je mogoče kar vohati. Tudi v posebnih učinkih – ne, kamera se ne izogne obglavljenemu truplu, kot bi bilo to od slovenske serije pričakovati, ampak ga pogumno ovekoveči in pri tem izpade povsem prepričljivo.

Režijo sta prevzela Klemen Dvornik in Matevž Luzar, za katera je več kot očitno, da sta imela pred seboj ves čas jasno vizijo o tem, kaj dejansko želita posneti. V šestih epizodah jima je uspelo izluščiti bistvo precej obsežne knjižne predloge, ki je z dobrimi petstotimi stranmi (in majhno pisavo!) precejšen zalogaj tudi za aktivnega bralca, izčistila sta tudi nepotrebne narativne ovinke in detajle, ki že v romanu prej meglijo pogled na osrednje dogajanje, namesto da bi ga bogateli. Scenarij je soustvarjala ekipa scenaristov (poleg Goloba, avtorja izvirnika, še Luzar, Miha Hočevar in Srđan Koljević), kar se izraža v njegovi razgibanosti in guštu, ki preprečujeta, da bi se gledalec kadar koli med ogledom dolgočasil. Kar je, roko na srce, težava številnih novodobnih serij. Pri raztegnjeni minutaži smo prevečkrat priča razvlečenim prizorom, ki ne služijo ničemur, razen morda hranjenju estetskega ega ustvarjalcev, pri Jezeru pa slaba ura mine, kot bi mignil. O podobnostmi s skandinavskimi televizijskimi kriminalnimi serijami, ki so v zadnjem desetletju zasedle prestol kakovostne žanrske zabave, čivkajo že vrabci na strehah, a še bolj hvalevredno je dejstvo, da je režiserjema kljub temu vplivu uspelo obdržati občutek našega. Tako serija ni zgolj izdelek, za katerega bi se zdelo, da je v Sloveniji nastal povsem po naključju, saj daje vedeti, da je na svoje korenine ponosen.

Tehnični vidik serije je sicer buril duhove javnosti ves čas trajanja in sicer na področju zvoka, saj so se med gledalci, ki naj bi jih bilo po podatkih vsako nedeljo več kot 250 tisoč, razvnele številne goreče debate o nerazumljivosti dialogov med liki in Cavazzevem momljanju, ki je v kombinaciji z igralčevim prepoznavnim izjemno nizkim in globokim glasom še toliko večja nadloga. Nenavadno je, da se ta problematika izpostavlja šele sedaj, saj je slabše posnet zvok že skorajda stalnica domače produkcije, a bolje pozno kot nikoli. RTV Slovenija se je pred očitki nerodno branila z izgovorom, da gre krivca za slab zvok iskati v vse tanjših sprejemnikih in da bodo skušali zvok v drugi polovici serije popraviti. Slaba reklama ne obstaja, je pa škoda, da je tak spodrsljaj doletel ravno tako kakovosten izdelek.

Taras Birsa, glava serije, je vsaj v sklopu žanra, pravzaprav razmeroma šablonski lik – konstantno (in večinoma brez pravega razloga) mrk, mrakoben in zamorjen, a kljub temu simpatičen inšpektor, ki s svojim umirjenim videzom vliva zaupanje. Birsa je ujetnik tradicije, nekega preteklega časa, kar se kaže v razkolu s sodobnostjo in nesoglasji z bližnjimi, ki jih doživlja – težko uvidi denimo, da njegova hčerka ni več punčka, ampak odrasla ženska, proti čemur se donkihotovsko bori tako, da na vsak način skuša iz njenega življenja odstraniti njenega partnerja; do žene je pokroviteljski, težko izraža svoja čustva, morda zato, ker so nekaj, kar sam ne povezuje s tipičnim moškim, vodjo družine; svojo novo sodelavko Tino, še preden se ji prvič predstavi, zdegradira v neprimerno in neresno pomočnico zgolj zato, ker je prišla oblečena v krilo. Ob vsem tem pa probleme rešuje tako, da kar naprej teče. Pri Tarasu tista šala, »tečem zgolj zaradi problemov«, niti ni šala, ampak način življenja. Gledalci ga pogosto ujamemo izgubljenega v blodnjaku lastnih misli ob papirnatem kozarčku kave iz avtomata, ki ga pogosteje premetava po rokah, kot da bi iz njega tekočino dejansko srkal in ta ritual hitro postane njegov zaščitni znak. Dale Cooper bi njegovo ljubezen razumel, čeravno bi mu verjetno skušal podtakniti kavo v keramični skodelici, kot se spodobi, in jo postregel še s toplim kosom češnjeve pite, a mala možnost je, da bosta Twin Peaks in Bohinj kdaj trčila.

A Birsa je kljub svoji rahli stereotipnosti prepričljiv in dobro zgrajen lik, ki ga »rešujeta« dejstvi, da ga za razliko od številnih ostalih slavnih fiktivnih detektivov ne bremeni kakšna pomembnejša prtljaga iz preteklosti, brezglavi (izbira besede namerna) primer ni zadnji pred upokojitvijo, kompleksnost pa mu zagotovo dodaja tudi Cavazzeva začinjena in poglobljena interpretacija, saj v čevlje poznavalskega detektiva stopi suvereno in dokaže, da ni zaman eno najbolj iskanih in vročih igralskih slovenskih imen.

Tudi v stranskih vlogah se zvrsti bera izvrstnih slovenskih igralcev – Nika Rozman, Matej Puc, Gregor Čušin in (vedno odlična) Nataša Barbara Gračner –,  in prav vsi v svojih vlogah blestijo, k čemur pripomorejo tudi dobro izdelani karakterji likov, ki jih uprizarjajo. Že bolj izpostavljena trojica – Tina, Osterc in Brajc so veliko več kot le podporna kulisa Tarasu in karikature detektivskih likov, saj kompetentno pomagajo pri preiskavi in tudi pri razrešitvi končne zagonetke. Tina je nasploh navdušujoč in svež ženski lik, saj se ves čas zaveda, da se je znašla v posebej moškem poklicu in da se bo morala na svojem novem delovnem mestu izkazati; ne le zato, ker je še mlada in neizkušena, ampak tudi zato, ker je pač ženska. Nika Rozman izdela ambiciozen in močen lik, ki pa ni povsem neobčutljiv na svojega novega sodelavca, kar doprinese k močni kemiji med njima.

Kot že omenjeno, tudi sama zgodba, najočitnejša, pa vendar najbolj kritična prvina vsakega televizijska izdelka, s svojim suspenzom uspe gledalca potisniti do roba sedeža in ga tam obdržati vse do zadnje epizode, ko se narativne niti razpletejo in ponudijo presenetljivega, a prepričljivega zlikovca. Dogajanje je v večji meri zvesto knjižni predlogi, a bi bil morda končni izdelek še toliko bolj zanimiv za bralce, če bi režiserja dodala še nekaj svojih zamisli. Ravno zaradi te zvestobe preseneti dejstvo, da se eden od sicer postranskih zapletov, ki se tiče odnosov med liki in ga zaradi ohranjanja užitka ob ogledu ni potrebno specificirati, v seriji pojavi dokaj pozno, natančneje šele v predzadnji epizodi, medtem ko se v knjigi razvije že precej hitro in doda h gradnji moralne karakteristike našega detektiva. Na račun tega pa so liki, ko do tega zapleta le pride, že dovolj poglobljeni in razviti, da njihovim vzgibom zares verjamemo.

Jezero ni izdelek, ki bi lahko pariral svetovni (ali celo evropski) televizijski produkciji, vsaj ne v tem smislu, da bi med številnimi Netflixovimi in HBO-jevimi uspešnicami posebej izstopal. A to niti ni njegov namen. Gre namreč za zabavno zagonetko o truplu, ki gledalca uspešno pušča dovolj dolgo tavati v temi, da ga s končnim razkritjem dejansko presneti, kar je cilj vsake spodobne kriminalke, pri tem pa ponudi dovolj kakovostnega materiala, ki serijo dvigne nad raven ostalih slovenskih nanizank. Tadej Golob je leto po prvem delu svojega kriminalnega trojčka izdal nadaljevanje z naslovom Leninov park, lani pa še Dolino rož, v katerima lahko še naprej spremljamo Birsove nevarne dogodivščine, mi pa držimo pesti, da ta dva romana pomenita tudi dve novi sezoni avantur Tarasove televizijske različice.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me