Ogledano: Hiša, ki jo je zgradil Jack (2018)

Naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built)
Premiera: 9. november 2018 (Liffe)
Žanr: kriminalka, drama, triler
Država: Danska, Francija, Švedska, Nemčija
Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Riley Keogh
Režija: Lars von Trier

OPIS:

Jack je inteligenten moški, ki v sedemdesetih letih v ZDA postane serijski morilec. Njegova zgodba je podana s prvoosebne perspektive in nas vodi skozi pet najpomembnejših umorov na njegovi “razvojni” poti. Jack vsak umor pojmuje kot umetnino, pa čeprav mu ta očitna disfunkcionalnost povzroča težave v odnosu do zunanjega sveta.

FILMSTART. RECENZIJA:

Ena najbolj znanih vlog Matta Dillona je zagotovo tista iz trapaste komedije bratov Farrelly Nori na Mary (There is Something About Mary, 1998), kjer se njegov lik pretvarja, da je arhitekt. Dvajset let pozneje nam je zloglasni režiser Lars von Trier postregel s težko pričakovanim spin-offom, saj je Dillonov lik Jacka prav tako arhitekt, ki pa skozi celoten film želi zgraditi hišo. Šalo na stran, gotovo z izjemo te manjše podrobnosti filma ne bi mogla biti bolj različna, saj Hiša, ki jo je zgradil Jack pričakovano sproža zgražanje in odhode iz kinodvoran. Kaj pa je drugega za pričakovati, ko se Lars von Trier loti posneti film o serijskem morilcu.

Najverjetneje ste že slišali za tiste najbolj udarne incidente v filmu? Od mučenja račke pa do lova na mlado družino. Tudi na ljubljanskem Liffu so ti prizori sprožili mnogo nelagodja in manjšega redčenja obiskovalcev projekcij. Toda ravno to je tisto, kar potrebujejo filmi in festivali. Takšne provokatorje, ki bodo s svojimi filmi izvali različne reakcije s strani občinstva. Vsaka reklama za sedmo umetnost je dobra, pa naj bo dobra ali slaba. Kam uvrstiti Von Trierjeve filme je odločitev vsakega posameznika, toda dejstvo je, da skorajda ni recenzije ali članka o filmu, ki bi ravnodušno pisal o filmu, katerega predvajanje je skorajda dogodek.

Hiša, ki jo je zgradil Jack je precej podoben film kot predhodna režiserjeva Nimfomanka (Nymphomaniac, 2013). Kljub nelagodni temi lahko v filmu najdemo precej humorja, eksplicitnost, predolgo minutažo in poudarjene režiserjeve poglede na svet. Ne glede na to kakšna je tematika Von Trierjevih filmov, so njegovi izdelki pravzaprav o njem samem. Pri Hiši gre celo tako daleč, da kot primere čiste in nerazumljene umetnosti referira kar svoje pretekle filme, obenem pa kaže sredinca svojih kritikom, tudi z monologi o nacistih, kar je gotovo odgovor na njegov (ne)slavni incident v Cannesu izpred nekaj let. Tudi nasploh lahko v filmu zasledimo mnogo “meta” momentov, predvsem v pogovorih med Jackom in njegovim sogovorcem Vergom (Bruno Ganz), saj slednji mnogokrat opozarja na nesmiselne situacije iz morilčevih preteklih dogodkov in tako nekako upodobi gledalca.

Film gotovo ima zanimivo poanto in bi se ga dalo uvrstiti med enega najboljših letošnjega leta. Sama eksplicitnost ni nič hujša kot v mnogih grozljivkah, kot tudi v nekaterih prejšnjih režiserjevih filmih (gledam tebe Antikrist). Še najbolj kritična stvar filma se zdi Larsovo pojmovanje serijskih morilcev, ki je na ravni nekega srednješolca in tu bi režiser lahko mnogo bolje raziskal teren. Če je gledalec primoran gledati dve uri in pol masakra, potem bi ta lahko bil precej bolje psihološko podkrepljen.