Ogledano: Hči moja (2018)
Metacritic.com7.7
IMDB.com6.3
Rottentomatoes.com7.5
Filmstart.si7.5
POZITIVNO
  • odlična igra
  • fotografija
NEGATIVNO
  • predzgodba
7.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Hči moja (Figlia mia)
Premiera: 8. november 2018 (Liffe)
Žanr: drama
Država: Italija, Nemčija, Švica
Igrajo: Valeria Golino, Alba Rohrwacher, Sara Casu, Michele Carboni
Režija: Laura Bispuri


OPIS:

Deset let stara Vittoria ugotovi, da Tina, ženska, ki jo je imela za mamo, ni njena biološka mati. Po spletu okoliščin se približa svoji biološki materi Angelici, medtem ko začne Tino skrbeti, da bi tako lahko izgubila odnos s svojo hčerko. Hči moja je zgodba o dveh ženskah in eni punčki, klasična italijanska melodrama, postavljena na sončni otok Sardinijo.


FILMSTART. RECENZIJA:

Hči moja je predvsem zgodba o Vittoriji, majhni punčki, ki ugotovi, da Tina (Valeria Golino) v resnici ni njena mama. Vittoria je hči Angelice (Alba Rohrwacher). Ženski sta ob rojstvu Vittorie sklenili nenapisan pakt, da bo punčko vzgajala Tina, ker se je Angelica zavedala, da ne more biti dobra mati. V zameno za otroka pa bo Tina skrbela tudi za Angelico. Največja šibkost filma je tu: predzgodba. Nenapisan pakt med dvema ženskama je za lase privlečen, saj težko verjamemo, tudi zaradi kraja, v katerem se film dogaja, da bi lahko tak pakt v resnici uspel. Film je namreč postavljen v majhno sardinsko vasico, kjer se skoraj vsi preživljajo z ribolovom, predvsem pa, kjer se vsi poznajo. V majhni vasici, naj bo to na Sardiniji ali sredi Slovenije, je nemogoče, da bi ta skrivnost zdržala celih 10 let. Če pa režiserki in scenaristki Lauri Bispuri oprostimo to napako ali se delamo, da bi ta pakt v resničnosti lahko deloval, imamo pred seboj eno najboljših italijanskih melodram zadnjih nekaj let, ki bi se brez težav lahko kosala z velikimi italijanskimi melodramami preteklosti.

Hči moja te prevzame že v prvi minuti, kjer je takoj vidna izbira fotografije in barvne palete, v kateri prevladujejo oranžni in rumeni toni, s katero je direktor fotografije (Vladan Radovic) uspel ujeti brezčasno, pusto, vetrovno in prašno sardinsko vas. Podobne učinke imajo tudi mnogi neprekinjeni posnetki, ki sledijo vsem trem glavnim igralkam po prostorni in prazni sardinski naravi. V prvem prizoru Angelica nosi prekratko modro krilo, ki zaradi barve daleč od tonov filma, še toliko bolj bode v oči. Angelica seveda to barvo izbere zato, da bi bila v središču pozornosti, z njo pa je tudi že nakazan Angelikin “outsiderski” duh. Prav ta duh je to, kar Vittorio privlači k njej, saj se tudi sama počuti kot outsider.

Velika pozitivna točka filma sta nedvomno vse tri glavne igralke. Med vsemi še najbolj blesti Alba Rohrwacher, ki nam tukaj ponuja svojo najbolj izpiljeno vlogo doslej, v kateri ji je uspelo predstaviti Angelico v vsej svoji razklani tragiki in izgubljenosti v svetu, še posebno v prizorih, ko pijana v vaškem lokalu išče pozornost moških in prepričuje vse, naj ji plačajo pijačo. Angelica pa je v bližini Vittorie čisto drugačna, skorajda materinska, čeprav to vlogo pojmuje drugače kot Tina. Tudi Valeria Golino nam ponuja izpiljeno in dodelano vlogo, kar je pri njej že stalnica.

Glavno vprašanje, ki si ga postavlja film, se veže na materinstvo. Kdo je mama? Kako se lotiti te vloge? Čigava je Vittoria? Na trenutke spominja na biblijsko zgodbo o dveh materah pri kralju Salomonu, le da Hči moja ponuja drugačno rešitev zapletu. Zgodba nam ne daje odgovorov, niti se ne postavi, za razliko od kralja Salomona, na nobeno od dveh strani. Rešitev ima v tem primeru le mala Vittoria. Če film pogledamo iz drugega zornega kota, se nam film zdi kot Vittorijino raziskovanje zgoraj omenjenih vprašanj. Vittoria se bo seveda odločila po svoje in na samosvoj način, kar je lepo vidno v zadnjem prizoru filma, ki je nepričakovan, a perfekten zaključek zgodbe. Zgodba in obe materi se toliko ukvarjata sami s seboj, da ne opazita (in z njima niti gledalec), da Vittoria odraste pred njunimi očmi, kajti na koncu filma je močnejša od ostalih dveh žensk, ki sta v tistem trenutku na dnu.

Hči moja je torej tudi film o odraščanju, v katerem si mora desetletnica, medtem ko se njene sovrstnice ukvarjajo s pomembno življenjsko dilemo, kdaj se pri poljubu uporabi jezik, odgovoriti na vprašanja o tem, kdo je njena mama in kako naj se vede do obeh žensk. Obe jo kličeta hči moja, kako bo pa ona klicala njiju?

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me