Ogledano: Evforija (1. sezona, 2019)
METACRITIC.COM6.7
IMDB.COM8.4
ROTTENTOMATOES.COM8.3
FILMSTART.SI9.4
POZITIVNO
  • vizualna poslastica
  • soundtrack
  • krut in realističen prikaz sodobnega najstništva
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Evforija (Euphoria)
Premiera: 16. junij 2019 (HBO)
Žanr: drama
Država: ZDA
Igrajo: Zendaya, Maude Apatow, Angus Cloud
Ustvarjalec: Sam Levinson


OPIS:

Zgodba spremlja odraščanje skupine najstnikov. Ko se sedemnajstletna odvisnica Rue (Zendaya) po prevelikem odmerku mamil vrne iz centra za odvajanje, sprva ne najde pravega razloga, da bi samouničujoče vedenje prekinila. Potem pa spozna nenavadno Jules (Hunter Schafer), ki je transdekle, in med njima nemudoma vzklije tesno prijateljstvo in morda tudi nekaj več.  Stvari pa se zapletejo, ko se Jules prične dopisovati z neznancem iz aplikacije za zmenke, ki se izkaže za precej nevarnega.


FILMSTART. RECENZIJA:

Ocenjevati Evforijo zgolj kot serijo, ni tako preprosta zadeva, kot se morda zdi na prvi pogled. Kljub temu da gre, vsaj zaenkrat, za razmeroma kratek izdelek, je od svoje premiere dvignil že veliko prahu, povsem za svojega pa ga je vzela tudi ciljna publika. Lahko rečemo, da gre pri Evforiji za družbeni dogodek, na kar namiguje že stanje na družbenih omrežjih. Na Tumblrju objave, povezane s serijo, dosegajo več deset tisoč všečkov in deljenj, uradnemu profilu serije na Instagramu sledi že več kot 1,1 milijona uporabnikov, na Facebooku pa je serija všeč več kot 32 tisoč uporabnikom. Skladno s samo vsebino serije, v katero so pogostokrat vtkane tudi prigode s tehnologijo, so vsi uradni profili še kako aktivni, enako kot tudi igralci in ostali sodelujoči. Na Tumblrju, denimo, ima skoraj 25 tisoč všečkov in/ali deljenj fotografija pogovora gledalca serije, ki je na Twitterju šaljivo zapisal, da skuša prepričati svojega prijatelja, naj se vrne k bivšemu dekletu samo zato, da lahko omenjeni gledalec ponovno pridobi njeno geslo za dostop do platforme HBO, kjer bi lahko dokončal gledanje Evforije. Uraden Twitter račun serije mu je na to kratko in jedrnato odgovoril z zapisom »Ljubezen zmaga«. Boljše promocijske strategije bi se prav težko domislili.

A lahko si oddahnemo, saj ne gre le za komercialno privlačen, a notranje izpraznjen produkt; povsem objektivno gledano je Evforija ena boljših novih serij, ki na presenetljivo zrel način pristopa k težkim problematikam, s katerimi se ubadajo mladostniki in za katere odrasli pogosto nimajo razumevanja. Sodobni najstniki, ki jim je serija v prvem planu tudi namenjena, so namreč zahtevna publika, saj hitro spregledajo, če se »starejši« ustvarjalci zgolj trudijo posneti nekaj za mlade, glede na njihove odzive, pa so očitno zadeli terno. Pričujoča serija namreč res pušča občutek, kot da bi jo posneli najstniki sami, seveda v najboljšem pomenu tega stavka, kot da bi kamera zgolj sledila njihovemu vsakdanu. A še najpomembneje je, da mlade obravnava spoštljivo in ne podcenjevalno ali pokroviteljsko.

Evforija je v resnici odtis neke generacije, v vsem njenem blišču in bedi, pri čemer ustvarjalci opustijo vsako moraliziranje. O glavni protagonistki Rue izvemo, da je na svet prijokala točno tri dni po grozovitem enajstem septembru leta 2001. Po tistem dnevu, ki je v Združene države Amerike in posledično ves svet zasejal strah. Ravno zaradi tega terorističnega napada smo se zavedeli, da je varnost le krhka iluzija, ki je plod kolektivne človeške zablode. Do takrat se je zdelo, da je bila to le domena fikcije, nekaj kar se dogaja na televiziji. Potem pa nenadoma ni bilo več tako. Kot taka je Rue odlična predstavnica svoje generacije – poosebitev tesnobe, nepripadnosti, skorajda prehitre zrelosti, otrok vmesnega prostora. Ne spada sem, ne spada tja. Ne čudi, da ji že pri štirih letih diagnosticirajo motnjo pomanjkanja pozornosti, obsesivno kompulzivno motnjo, bipolarno motnjo in anksioznost. A mama jo bodri, da ne gre za pomanjkljivosti in da so se številne velike osebnosti borile s podobnimi rečmi, pri čemer navede Vincenta Van Gogha, Sylvio Plath, Fiono Apple in Britney Spears, kar jih ni ustavilo pri dosegi svojih ciljev. Serija tako sporoča – nič nas ne določa bolj kot naša dejanja.

Ruejina generacija je rojena s tehnologijo, skorajda se zdi, da prej podrsne po pametnem zaslonu, kot prvič zajoka. Splet je skrčil svet na velikost našega prstnega odtisa, družabna omrežja, konstantna (navidezna?) povezanost, aplikacije za zmenke, hitro spoznavanje spolnosti in droge pa so del vsakdanjika. Tudi samo Rue spoznamo na prelomu njenega mladega življenja – ko se vrne iz centra za odvajanje, kjer je končala po prevelikem odmerku mamil in kot se sprva zdi, z jemanjem niti ne namerava prenehati, saj prisilno zdravljenje pač ni najboljša motivacija. Serija pristopa do tematike zelo rahločutno, a odkrito, skozi Ruejino pogosto surovo stoično naracijo. Kar hitro nam prizna nekaj, česar se zaveda, da ne bi smela reči. »Droge so kul.« Trditev, ki je v današnjem svetu politične korektnosti že skoraj škandalozna, a nanjo nakazuje tudi sam naslov pričujoče serije. A evforija, občutek nepopisne, celo pretirane sreče, nikoli ne traja dolgo in po njej se hitro spustimo na trdna tla; ali kot ugotovi Rue, »Droge so kul, dokler ti ne uničijo kože. In življenja. In družine. Potem niso več kul.« Tako od blizu spremljamo njene podvige prepričevanja odtujenih prijateljev v posojanje epruvet urina, s katerim potem pretenta svojo mamo, da je čista, in srce parajoče izlive na sestankih anonimnih odvisnikov, ki jim seveda hitro sledi še bolj žgoča želja po naslednjem fiksu. Skozi vse to nas vodi Ruejina vsevedna naracija, ki ne ovinkari in si upa razgaliti tudi najbolj boleče trenutke odraščanja, pri čemer osti pogosto naperi tudi v obče družbeno stanje. »Vem, da je vse skupaj videti precej žalostno,« Rue na neki točki ogovori gledalca, »ampak veste kaj? Nisem jaz ustvarila sistema. Niti ga nisem jaz zjebala.« In takim ugotovitvam lahko samo nemo prikimamo.

Asociacije na največja sodobna kontroverzna filmska dela o mamilih se ponujajo kar sama – od knjižne in Edlove filmske klasike Mi, otroci s postaje Zoo (Christiane F. – Wir Kinder vom Bahnhof Zoo, 1981) in grozljive Clarkove Mularije (Kids, 1995), do Aronofskovega oskarjevega nominiranca Rekvijem za sanje (Requiem for a Dream, 2000), ali če ostanemo pri istem formatu, britanske ali ameriške verzije serije Mularija (Skins). In kar je še najpomembneje – ustvarjalci Rue skorajda oropajo »legitimnega vzroka« za upravičenje zlorabe substanc, kot je to značilno za fiktivne like. Ob sebi ima ves čas predano mamo, ki jo ljubi in mlajšo sestro, ki kljub vsemu v Rue vidi svojo vzornico, a si Rue kljub temu ne more pomagati. Vmesnost, v katero jo je pahnilo splošno družbeno stanje, interpretira kot brezizhoden položaj, kot dolgčas in rutino, ki ju je treba razbiti z evforičnimi vrhunci. O teh začne zares dvomiti šele, ko se zbliža z Jules, ki pretrese njen svet.

Evforija kljub navezavam na prej omenjene filme ne pušča vtisa že videnega, saj doda povsem svoj pečat. Ne gre namreč za globoko travmatično vsebino, kar prej omenjeni filmi zagotovo so, čeravno ves čas hodi po robu. Veliko je namreč tudi humorja, ki dobrodošlo preseka težke trenutke. Značilne so pogosto šaljive in lahkotne montaže, ki se jim lahko od srca nasmejemo, kot sta denimo Ruejina učna ura dobrih posnetkov penisa (tako imenovani »dick pici«) in Katino tumblrjevsko fantaziranje o namišljeni erotični romanci med članoma nekdanje fantovske skupine One Direction, ki sta ustvarjalce, mimogrede, zaradi omenjenega animiranega prizora tožila. Te montaže razbremenijo temačnost glavnega dogajanja, hkrati pa poglobijo like, ki so vanje vtkani. Na ta način se serija tudi izogne pretiranemu fokusu zgolj na posledice zlorabe substanc, ampak se ta porazdeli tudi med povsem običajne izzive odraščanja, kot so ljubezen, prijateljstvo, zaupanje in nenazadnje tudi vizija prihodnosti.

S svojo plastičnostjo liki podpirajo že tako sporočilno kompleksno, a narativno preprosto osnovno zgodbo, na svojo stran pa nas pridobijo ravno s svojo sivostjo; ni pravih junakov ali antijunakov. Rue je torej na čelu, ozdravljena neozdravljena odvisnica, ki v svojem jedru skriva otroško naivno srce; njena najboljša prijateljica je transdekle Jules, ki Rue skuša speljati na pravo pot, hkrati pa se sama v želji po pripadanju prepušča nevarnim hitrim zmenkom prek aplikacij; Nate (Jacob Elordi) se z dvojnim življenjem svojega očeta »bori« tako, da ga živi tudi sam, globoko v njemu pa vre neizživeta agresija; Kat (Barbie Ferreira) se s seksualnostjo upira predalčkanju v stereotip usmiljenja vrednega preobilnega dekleta. Skozi bero likov in njihovih zgodb se tako serija dotakne številnih pomembnih vprašanj in problematik – nasilja v družini, zavračanja svojega telesa, odnosa do spolnosti, spletne varnosti, izsiljevanja, homofobije in transfobije, položaja LGBTQ+ posameznikov v družbi ipd. K suverenosti veliko pripomore tudi izjemna igralska zasedba, ki like interpretira, predvsem Zendaya pa se predstavi v povsem drugačni luči, kot smo je bili vajeni do sedaj. Serija je sicer rimejk istoimenske izraelske nadaljevanke iz leta 2012, med njenimi izvršnimi producenti najdemo celo popularnega pevca Drakeja, poleg HBO pa ga je produciral tudi famozni studio A24, za katerega se zdi, da niza uspešnico za uspešnico.

Ne gre spregledati, da je povsem mimo tega Evforija tudi vizualno razkošen projekt, ki najde povsem svojo estetiko. Neonsko obarvane eskapade (predvsem v montažah drogiranja), animirani izseki, bližnji in oddaljeni posnetki in odlična glasbena podlaga, za katero je v večji meri poskrbel Labrinth in ki jo močno priporočam v poslušanje, so pravi zabaviščni park za naša čutila, kar je pred nekaj leti počel že Harmony Korine v Spomladanskih žurerkah (Spring Breakers, 2012), v še enem filmu, ki secira najstništvo in trenutek vstopa v odraslost.

Po Igri prestolov se je veliko brenčalo o tem, katera nova serija bo zasedla njen prestol. Morda Evforija (še) ne dosega enakega navala popularnosti, kot ga je nekdanji paradni konj studia, a si to zaradi svoje aktualnosti zagotovo zasluži.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me