Ogledano: Dunkirk (2017)
Metacritic.com9.4
Imdb.com8.4
Rottentomatoes.com9.2
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • tehnična plat filma
  • suspenz
  • realistično dogajanje
9.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (11 Votes)
7.9

Naslov: Dunkirk
Premiera: 20. 7. 2017 (Slovenija)
Žanr: vojna drama
Država: ZDA
Igrajo: Fionn Whitehead, Mark Rylance, Jack Lowden, Tom Hardy, Kenneth Branagh
Režija: Christopher Nolan


OPIS:

Nacisti so maja leta 1940 med drugo svetovno vojno obkolili francosko pristaniško mesto Dunkirk (Dunkerque). Med okupacijo so z letaki tamkajšnjim prebivalcem in vojakom prikazovali njihov na videz brezupen položaj. Zaradi sovražne vojske na eni strani in morja na drugi strani so bili zavezniški vojaki pred skorajšnjo pogubo.


FILMSTART. RECENZIJA:

Christopher Nolan je eden najpriljubljenejših režiserjev tega tisočletja in to zagotovo ne brez razloga. Njegovi velikopotezni projekti posedujejo ambiciozne ideje, ki močno odstopajo od trenutnega stanja v filmski industriji in vsak njegov naslednji projekt je pravcati kinematografski dogodek. Toda po njegovih zadnjih dveh filmih se je pri gledalcih naselil občutek, da je svoj kreativni vrhunec že dosegel z Izvorom (Inception, 2010) in da status najbolj vročega režiserja v Hollywoodu vztrajno prevzema Kanadčan Denis Villeneuve. Tudi že povsem prežvečen žanr druge svetovne vojne ni bil ravno najboljši obet pri novem Nolanovem celovečercu, toda Britanec je storil korak naprej in pripravil svoj najbolj oseben, a obenem tudi najbolj epski film do sedaj.

Lahko bi rekli, da je Dunkirk nasploh poln nasprotij. Nolan, ki je znan po svojih ambicioznih in večplastnih pripovedih, se tokrat odreče svojemu velikemu adutu in pripravi izredno minimalistično in simplistično zgodbo. A po drugi strani je tudi ta izredno neobičajna za vojni film, saj je dogajanje prikazano s treh različnih zornih kotov, ki so si povrhu vsega še časovno različni. Pripovedovanje zgodbe je tokrat prepustil vizualni plati in svoje dialoge polne ekspozicije pustil ob strani, nekaj česar na žalost ni uporabil tudi pri svojemu prejšnjemu celovečercu Medzvezdje (Interstellar, 2014). Film je tako izredno tih, a obenem tudi neverjetno glasen, saj je vojno dogajanje vseskozi v polnem teku in tudi glasbena podlaga Hansa Zimmerja tokrat ni tako melodična, ampak se kot eno zlije z zvoki vojne in tako odlično narekuje napete trenutke.

Nolanov pristop je sicer terjal manjši davek, saj liki niso izraziti in posledično je tudi gledalec težko navezan na njih, toda s tem se je izognil mnogim klišejskim čustvenim momentom. Tako je dogajanje izredno nefilmsko, saj ni junaških smrti, herojskih podvigov posameznikov ali pa pretiranih akcijskih prizorov, toda obenem je Dunkirk vse tisto zaradi česar je film nastal in se obdržal, saj je po tehnični plati Nolanov največji dosežek do sedaj. Režiser trilogije Vitez teme je svoj najnovejši celovečerec studiu predstavil kot virtualno resničnost, kjer gledalec ne potrebuje očal. To idejo je tudi udejanjil, saj je njegov prvi film, ki je osnovan na resničnih dogodkih, natrpan z množicami statistov, odlične uporabe praktičnih efektov in prikaza vojnega realizma. Toda za razliko od Spielbergovega Reševanja vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998) in Gibsonovega Grebena rešenih (Hacksaw Ridge, 2016) je vojno atmosfero ustvaril brez potokov krvi in razcefranih udov, temveč z goro suspenza in poudarkom na psihologiji. Že od prve sekunde je gledalec vržen v bitko pri Dunkerqueu, ki ga ne spusti iz rok vse do svojega zaključka.

Prej je bilo omenjeno dejstvo, da je žanr druge svetovne vojne prežvečen. Predvsem zahodnjaški filmi uporabljajo ta podžanr vojnega filma za slavljenje svojih zmag in junaštva, ki je nemalokrat tudi precej napihnjeno. Promocija Dunkirka napeljuje na nekaj podobnega, saj povzdiguje britanski patriotizem in pomembnost reševalne akcije. Kaj pa film? Na srečo se Nolan dobro izogiba patetiki, ki gre skupaj s podobnimi filmi. Seveda se ji ne izogne popolnoma, toda ta je vstavljena dovolj okusno in primerno, da med ogledom ne povzroči črvičenja v gledalčevem telesu, obenem pa s pomočjo glasbe Zimmerja poskrbi za tisti čustveni dodatek, ki ga ne prinašajo liki.

Hladen kot Memento (2000) in spektakularen kot Vitez teme (The Dark Knight, 2008). Christopher Nolan je znova dokazal, da gre za režiserja, ki zna razmišljati izven ustaljenih okvirjev in se zaenkrat še ne namerava prepustiti povprečju ter rutini. Z Dunkirkom zna najverjetneje končno seči po pomembnejših oskarjevskih nominacijah, nemara tudi zmagah. Slednje bo film zagotovo pobral pri večini tehničnih kategorij, saj gre za najbolj vizualno dovršen hollywoodski blockbuster po Pobesnelem Maksu: Cesti besa (Mad Max: Fury Road, 2015). Pravzaprav je Dunkirk najbolj avtorski visokoproračunski spektakel, po akcijski mojstrovini izpred dveh let, ki se bolj kot k Spielbergu ozira k art filmu ter je konceptualno veliko konkretneje izveden od nekaterih predhodnih filmov režiserja. Gre za popolno mojstrovino? Žal mu v tem pogledu zmanjka tista češnja na torti, ki bi gledalca popolnoma presunila, toda kljub temu bo novi Nolanov film pustil močan pečat znotraj žanra v njegovi moderni zgodovini.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!